Želi si umreti na odru

Se še spomnite svojega prvega nastopa?

Ne vem, če je bil ravno prvi, se pa generalno spomnim svojih prvih nastopov. Vem, da sem imel na sebi črno črtasto obleko, metuljčka in roke na ritki. Oder je bil velik (v bivši državi so bili veliki kulturni domovi) in sem nastopal.

Je bilo prisotne kaj treme?

Ne. Ne spomnim se, da bi kdaj imel kakšno hudo tremo. Vse od začetka sem si namreč želel biti pevec. Nonu sem vedno govoril, da bom pevec. Moj nono je bil tudi pevec v gledališču, obenem pa tudi frizer. Imel je svoj frizerski salon. Rekel mi je, da bi bilo dobro, da bi bil jaz frizer, a sem rekel: 'Ne, ne, jaz bom pevec.'

Tudi vaš oče je bil glasbenik. Vas je spodbujal pri vaši glasbeni poti ali je – tako kot vaš dedek - želel, da bi se ukvarjali s čim drugim?

Podpiral me je od prvega trenutka. Moji prvi koraki za klavirjem so bili povezani z mojim očetom. Žal mi je oče umrl, ko sem bil star 18 let. A sva se do takrat veliko pogovarjala. Dobro se spomnim besed, ko mi je rekel: 'Vse to je prekrasno, a poskusi delati na tem, da si del neke avtorske zgodbe. Najlepše namreč je, če občinstvo s tabo prepeva tvoje skladbe.' Če bi bil danes z nami, mislim, da bi bil neizmerno srečen.

Tudi vaš sin Marko igra kitaro in klaviature. Bi radi, da bi šel po vaši poti?

Moj Marko je diplomiral na Fakulteti za pomorstvo. Želi si biti kapitan na velikih ladjah. Zdaj pluje. A doma non-stop igra kitaro. Končal je tudi nižjo glasbeno šolo. Velikokrat je tudi nastopal. Je pa zanimivo, da jaz na njegovih koncertih nisem bil ravno zaželen. Vprašal sem ga, če grem zraven, pa mi je rekel: 'Ne, ne, raje ne.' Spomnim se enega prvih koncertov v Avditoriju pred leti, ko sva bila dogovorjena, da bova skupaj nastopila in zapela: Ima neka tajna veza. Ko pa je potem popoldne prišel v Avditorij in zagledal vso to opremo in dvigala, si je premislil. Rekel mi je, da bova midva raje kje intimno skupaj zapela, tako pa ne. Tako da je ta moja želja po skupnem petju te pesmi še vedno prisotna.

Ste si kdaj mislili, da boste po vseh teh letih še vedno nastopali?

Ja, ja. Jaz si želim in pravim, da bom umrl na odru, ampak to bo … Zdaj razmišljam o koncertu 70 / 50 in potem že pride razmišljanje 80 / 60. Glasba je moje življenje in moj način razmišljanja. Ne morem si zamisliti, da bi bilo kako drugače.

Potem ne boste šli po stopinjah Tomaža Domicelja, ki se je pred leti uradno upokojil.

Ne, jaz se ne bom nikoli upokojil. Ne morem si zamisliti, da bi se. Rekli so mi, da imam še pet let do penzije. Zdaj na pošti piše Slavko Ivančić, pevec. Potem pa bi pisalo Slavko Ivančić, upokojenec. Ne vem, ne predstavljam si tega.

Na Reki ste končali tudi glasbeno akademijo. Mora imeti po vašem mnenju pravi glasbenik nujno formalno izobrazbo ali gre tudi brez tega?

Ne. Absolutno ne. To je neko orodje, ki ti lahko veliko pomaga v določenih trenutkih. Vse je odvisno od tega, v katero smer v glasbi greš. Če se hočeš v sami glasbi malo širše udejstvovati, recimo v big bandovski glasbi - ali pa tako kot jaz, ko zdaj pišem pesmi za štiriglasno petje za Klapo Solinar - v tem primeru je pa potrebno znanje. Formalna izobrazba je dobrodošla, ni pa nujno potreben pogoj.

Zadnje čase se dosti posvečate klapski glasbi. Kako to?

To je v bistvu vračanje h koreninam. Leta 1974 oziroma 1975 sem ustanovil klapo Crikvenica, ki je zdaj zelo znana na Hrvaškem. Ostala je ta neka ljubezen. Zraven moje kariere mi prav prija. To je en ventil. Dobesedno. To so krasni dečki, vsi so amaterji z veliko željo in voljo po napredovanju in učenju. To je krasna zgodba. Napredek se vidi iz vaje v vajo. 10 nas je. Zelo pozitivna atmosfera je med nami. To je zame takšna vsakdanja 'šponta'.

Zakaj imajo po vašem mnenju Slovenci tako zelo radi klapsko glasbo?

Zaradi spomina na jadransko morje, ki ga imajo Slovenci še vedno za svojega, kar ni nič hudega. Veliko mladosti in čustev je preteklo ob tem morju. Klape so postale tako popularne, ker se je v nekem trenutku v tem zavohal posel. A za ljudi v Sloveniji je to ena sama nostalgija. Julija si v Dalmaciji, decembra, ko je v Ljubljani sneg, mraz, umazano, mračno ... pa pride neka klapa in ti v trenutku zapljusne morje. Zapreš oči in se vrneš v julij, v neko mladost in to je to. Je pa to absolutno fenomen.

Kaj pa vi najraje poslušate?

Veliko sebe.

Zanimivo, veliko glasbenikov mi je namreč dejalo, da sebe ne morejo poslušati.

To blefirajo. Vsakemu človeku je všeč poslušati sebe. Po določenem času poslušam komad, ga celo analiziram, si rečem: 'Aha, danes bi pa to tako naredil. Takrat v tistem kontekstu sem pa tako'. V avtomobilu sicer najraje poslušam radio, potrebujem splošne in kulturne informacije ter dobro glasbo. Drugače sem pa tradicionalist. Všeč so mi Michael Bolton, Billy Joel, Rod Stewart in Oliver Dragojević, ki je moj dobri osebni prijatelj. Poslušam pa tudi mlade. Vsake toliko me kakšen pritegne. Sem pa čisti produkt današnjega časa. Nimam več potrpljenja in časa, da bi poslušal ves album. Danes poslušam dva komada, čez pet dni še dva ... Plošče kupujem – zelo malo, skoraj nič jih ne pečem.

Kateri nastop vam je ostal v najlepšem spominu in zakaj ravno ta?

Zame je bil najlepši nastop zmaga na festivalu Melodij morja in sonca leta 2000, ko sem zapustil Faraone in se odločil za samostojno kariero. Takrat je ta Črta veliko olajšala mojo naslednjo glasbeno pot. Odločiti se v 46. letu, da boš zapustil eno fantastično firmo, kot so bili Faraoni, ni bilo enostavno. Jaz sem to zmago takrat potreboval. Tega nastopa ne bom nikoli pozabil, tega čakanja za odrom, ko je televizija spuščala tri nagrajene na oder: en je bil Vili Resnik, druga je bila Nuša Derenda in tretji sem bil jaz. Najprej so 'porinili' Resnika, pa sem si rekel: 'O, madona, zdaj pa Nuša ali jaz.' To so takšni nepozabni trenutki. Imel sem občutek, da bom zmagal in to se je res zgodilo. Tega ne pozabiš. To je bila moja življenjska in karierna prelomnica.

Zadnje čase na Melodijah morja in sonca (MMS) pogosto zmagujejo Primorci – lani Tinkara Kovač, letos Rudi Bučar ...

V zgodovini MMS je veliko zmagovalcev iz kontinenta (Nace Junkar in Helena Blagne, Oto Pestner, Moni Kovačič, Jani Pirš, Panda, Marta Zore ...), je pa zelo pomembna ena druga stvar – da so najbolj v ušesih ostale zmagovalne skladbe primorskih predstavnikov: Prizme; Bazarja: Dober dan, Portorož 1905, Amerika; Anike Horvat: Piran; Faraonov: Kriva je trava, Kar je res, je res in moji Črta in Ko mene več ne bo. Mogoče mi malo bolj drugače čutimo to obzorje, to morje in se to potem vidi skozi našo glasbo. Če bi seštevali zmagovalce, pa me je strah, da bi bilo več zmagovalcev s kontinenta kot z Obale.

Ste tudi umetniški vodja festivala Melodij morja in sonca. Kako ste kaj zadovoljni z bero prijavljenih skladb?

Od takrat, ko z ekipo vodimo ta festival, rastemo. Iz približno 50 prijavljenih skladb smo prišli na 60, letos pa smo jih dobili že čez 90. Kot glasbenik in kot umetniški vodja se absolutno zavedam, da moji kolegi nimajo nekega hudega manevrskega prostora, kjer bi lahko predstavili svoje nove skladbe, kar je sicer za nas dobro, dobro pa je tudi, da se je festival spet nekako zasidral med ljudi. Začetek ni bil enostaven. Stojan Auer je naredil, kar je naredil. A kakor sem bil na začetku jezen in žalosten zaradi njega, sem mu zdaj hvaležen, saj so očitno ljudje MMS morali doživeti to katarzo, ta padec. Ni pomembno, kdo je kriv, zgodilo se je … krasno, super, saj smo mi potem vedeli, kako in kaj. Velike filozofije tu ni. Poleg kvalitetnega dela vseh akterjev (televizije, Avditorija in Občine Piran) dodaš še malo svoje primorske dušice in to je to.

V 40 letih se je glasbena scena zelo spremenila. Se vam zdi, da na bolje ali na slabše?

Zagotovo na bolje. Jaz sem eden od tistih, ki trdi, da je slovenska glasba odlična. Ne morem se sprijazniti z mnenjem nekaterih ljudi in lastnikov nekaterih radijskih postaj, ki pravijo, da ni. Tudi besedila so krasna. Vse gre naprej. Pričakovati, da bo nekdo delal glasbo na MMS ali na Slovenski popevki kot pred 20. - 30. leti pa je nonsens. Tega ne more biti. Prijemi so drugi, prihajajo mladi, tako da se ni potrebno bati za našo glasbeno prihodnost. Res pa je, da smo majhni in da raje pohvalimo kakšnega tujega kot svojega. Ko bomo enkrat prenehali s tem in znali spoštovati svojega, se bo še marsikaj dobrega zgodilo v slovenski glasbi.

Koga bi vi izpostavili od mladih?

Nina Strnad je nekaj fantastičnega na tej sceni. Ni ne vem kako hudo komercialna, je pa strašno kvalitetna. Danes mladim ni enostavno uspeti. V letih Faraonov in Bazarja, ko sem bil bendski pevec, smo imeli ogromno nastopov, danes pa teh ni več. Jaz k sreči nimam nekih hudih težav, mladim pa ni enostavno. Potrebno je verjeti. Verjeti v slovensko glasbo, vztrajati, kljub temu, da nimaš 'feed backa' na drugi strani.

Kako pa kaj gledate na resničnostne šove tipa Slovenija ima talent ali X Factor?

V tem vidim veliko več minusov kot plusov. Saj vidimo, kaj se je zgodilo s tekmovalci. Vprašati se je potrebno tudi, kakšne obveznosti imajo do organizatorja. Po drugi strani pa je to tudi pozitivno – da nekdo, ki nikoli ni sanjal, da bo na televiziji, dobi to možnost in svojih 5 minut slave. To je absolutno pozitivno. V nadaljevanju te zgodbe pa ne vidim neke pozitivne zgodbe.

Nekaj časa ste nastopali tudi v tujini. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Tujina je bila čisti posel, zelo malo čustev je bilo v tej odločitvi. Imel sem mlado družino in sem potreboval denar. A sem potem naredil najboljšo šolo, ki jo lahko glasbenik naredi. To je danes skoraj nemogoče, ker teh stvari ni več. Da ti lastnik lokala, ko odpre blagajno po nastopu, pove, ali si bil uspešen ali ne. Občinstvo ni pomembno. On je rekel samo: 'Danes je bilo, ne vem, 5000 evrov – takrat so bile marke - zaslužka. V redu, super.' Če ne, ti je pa že začel sugerirati, katere komade moraš zapeti. Da bi ti o sebi mislil, da si neka velika faca – pozabi. Jaz sem vseeno užival na odru, izvajal zelo dobro glasbo, zaslužil denar … Osem let sem bil v tujini, spoznal sem ogromno različnih ljudi, kultur in ver, bil sem povsod od Finske, Švedske, Nemčije, Sovjetske zveze … To obdobje si štejem v velik plus. Vsak dan sem igral sedemkrat po 45 minut. Ko sem po Črti začel nastopati sam z bendom in je bil moj nastop na odru dvakrat po 40 minut, sem imel občutek, da lažem, da varam te ljudi. Imel sem občutek, da bi lahko brez težav pel tri dni. Takrat sem dobil debelo kožo. Vse, kar se dogaja danes, je zame igra.

Kako to, da ste se potem vrnili?

Moja mlajša hči Iva je – če se ne motim – postala šoloobvezna in sem rekel: 'Fantje, brez zamere, zdaj pa moram iti domov, ker so te stvari in družina sveta zadeva, ki se ne 'tika''. In tudi čas je pokazal, da sem se prav odločil.

Lahko živite samo od glasbe?

Glede na to, da veliko stvari počnem v glasbi (učim, ustvarjam in nastopam), lahko. Dosegel sem neki nivo, neki status. Ni se mi potrebno hudo dokazovati. Ne moreš pa kar spati in reči: 'Zdaj pa mi ni potrebno več delati'. To pa ne. Moraš delati. Mladi prihajajo, kar je edino pravilno, saj ti dajo neki drug impulz. V bendu imam poleg Zdenka Cotiča, ki je z mano že vrsto let in saksofonista Tomaža Nedoha, same mlade: Tomija Puriča, ki ga poznam še kot mulca, ko je po štiri, pet ur vadil bobne, ki je prekrasen fant in odličen glasbenik ter organizator, kitarista Marka Hrvatina, pevko Steffy, Mitjo Bobiča, basista iz Trsta ... Trije mladi skupaj imajo toliko let kot jaz. Z vsem spoštovanjem do mojih kolegov. Žal meni ti ljudje ne dajo več te pozitivne energije, ki jo dobim pri teh mladih. Pa nič slabega ne mislim.

Za sabo imate 32 let dolg uspešen zakon. Kakšen recept zanj?

Sem zelo dvoličen. Po horoskopu sem namreč strelec. Navzven skoraj blefiram, ker mi je to všeč, vesel sem, doma pa je drugače. Ne maram pa, da mi kdo ukazuje. Dom je zame svet. Imam sina, hčerko, po novem pa še 21-mesečno vnukinjo Marino. Sem dedek, nono – in to je noro, dobesedno je že kičasto. Res. Glede na to, da sem bil malo prikrajšan pri odraščanju svojih otrok - tu vsa slava moji Ireni – zdaj opazujem, kako se previjajo plenice … Ko gremo na sprehod, debatiramo, gledamo ptičke, mahamo avtomobilom pa takšne zadeve. Krasno je. En dan sem bil v Portorožu skupaj z Marino. Pa me drugi dan srečajo prijatelji in mi pravijo: 'Ej, stari, pa to nisi ti!' Pa sem vprašal zakaj in so mi rekli: 'Mahali smo ti, trobili, ti pa nič.' Enostavno je središče pozornosti ta otrok in mislim, da je to nekaj prekrasnega.

Pred leti ste morali zaradi zdravja popolnoma spremeniti svoj življenjski slog. Kaj vse je to zajemalo?

Naredil sem eno veliko stvar in to priporočam vsem, ne samo bolnim, tudi zdravim. Negativne ljudi sem odstranil iz svojega življenja in ohranil samo pozitivne, ki mi dajejo pozitivne vibracije. Poleg tega malo bolj zdravo živim. Letos sicer zaradi obveznosti nisem naredil še niti enega koraka po slovenskih gorah, zaradi česar imam slabo vest, saj drugače z Ireno veliko hodiva po gorah. Upam, da bo še kakšen dan avgusta lep. V gorah si sčistim glavo. Takrat sem imel prepolno glavo vsega, največ teh negativcev, ki so me vlekli in vlekli, zdaj pa nimam teh težav.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Predvsem na mojo družino in na vse, kar sem naredil do zdaj v teh 40 letih kariere naredil (seveda tudi ob pomoči prijateljev, a veliko sem za to naredil sam, s svojim načinom komuniciranja z ljudmi in odprtostjo, kar se mi zdaj počasi vrača).

Ne, ne bi. Enkrat so se pojavile debate o ponudbi, ki sem jo prejel leta 1975, da bi šel v Sarajevo k Indexom. Takrat so bili Indexi hujši kot Bijelo dugme. To je bil zame pojem in jaz sem dobil ponudbo, vse je bilo že zmenjeno, a sem jo odklonil zaradi matere, ki je jokala ob skorajšnjem slovesu. Likala mi je zadeve za v potovalko. Bil je deževen dan. In jokala je. Takrat sem bil že brez očeta. Napisal sem jim pismo, v katerem sem se jim zahvalil za ponudbo in to je bilo to. Sarajevo je bilo sicer zame takrat, kot da bi mi danes nekdo dejal, da grem v New York. A če bi šel v Sarajevo, bi se zgodba odvila v neko čisto drugo smer, lahko celo bolj uspešno. A potem ne bi bilo Avditorija, družine … Tako da … Ne verjamem, da bi spremenil veliko stvari. Zadovoljen sem. Vedno so padci in vzponi. A zdaj na vse gledam skozi neka lepa očala. Všeč mi je, da nisem deležen več toliko pritiska in nervoze. Tako da – odraščamo ...

Nam lahko zaupate kakšno zabavno anekdoto?

Ta se je zgodila v takratni Sovjetski zvezi. Jugo estrada smo bili za njih v tistih časih Američani. Mi smo bili zanje The Beatles, The Rolling Stones, saj so bili ti tam prepovedani. Vse je bilo sivo. Spomnim se, da sem imel rdečo puhovko. Ko sem se v njej pojavil na ulici, je že nekdo, verjetno KGB, poklical menedžerja in mu rekel: 'Vaš tip hodi z rdečo puhovko, kaj je to? Kaj se dogaja?' Priča sem bil strašnim kontradiktornostim. Bil sem v Bakuju, na Krimu … Nastopali smo v velikih dvoranah s po 7.000 - 10.000 sedeži, enkrat smo imeli štiri koncerte na dan. Menedžer mi je rekel, naj si med petjem balade Bridge over Troubled Water, ki sem jo priredil, med občinstvom najdem eno osebo in ji pojem. Povedal mi je tudi par besed v ruščini, s katerimi sem povedal, da je ta pesem most med dvema narodoma … Na enem koncertu mi je med to pesmijo človek, ki je skrbel za miks, preko monitorja, ki sem ga imel med nogama, rekel: 'Uživaš, a? Uživaš?' Jaz sem z mikrofonom v roki skočil dva metra visoko v zrak. Kot da bi me nekdo spekel z monitorjem. Med to pesmijo sva bila namreč samo pianist in jaz. Če bi takrat imeli današnje telefone in bi to kdo posnel, bi imel odlično fotografijo. Ko si po 40 ali 50 dni na turneji, si moraš po 20 koncertih nekaj izmisliti in ušpičiti kakšno bedarijo, da bi spet dobil malce poleta.

Kako boste proslavili 60 let? Načrtujeta kakšno večjo zabavo ali le praznovanje v ožjem krogu?

Zagotovo bomo nekje naredili eno 'feštico'. A če greš iz hiše, zna priti do težav. Ko sem praznoval 30 / 50 v veliki dvorani Avditorija, ki sprejme okoli 500 ljudi, smo namreč takoj ugotovili, da je premajhna. Zato smo to moje praznovanje naredili avgusta. 28. novembra, na svoj rojstni dan, pa mislim, da bom povabil samo družino in najožje prijatelje.

Koliko pa se počutite stari?

35 let. Včasih se pri nakupu garderobe vprašam, če je ta res primerna za moja leta, a to je pač moj način življenja. Tudi, če dam kaj nase, kar morda v tistem trenutku morda ne paše, si ljudje rečejo: 'Ah, saj to je Slavko, ni problema.' Vse je nekako pozitivno. Jaz sem zelo vesel in zelo privilegiran, da lahko živim to življenje, da lahko delam nekaj, kar znam in kar me veseli. To je velik privilegij – danes v teh hudih časih še toliko bolj.

Morje je neločljiv del vašega življenja. Si sploh predstavljate, da bi živeli kje v notranjosti?

V Ljubljani ne. Verjetno bi lahko živel v Draču na albanski obali in bi se – tako kot sem se, ko sem prišel v Slovenijo, v par letih naučil albansko. Zdi se mi normalno, da se - če nekam prideš – naučiš tega jezika, za razliko od nekaterih, ki še vedno tolčejo po svoje in so na to ponosni, češ, to, smo pa mi ... Morje je pri meni … Imam teraso nad Bernardinom. Zjutraj, ko vstanem, na terasi spijem kavico s pogledom na portoroški zaliv. Oko počiva na tej modri barvi, gledam neskončno obzorje … Pa tudi ugotavljam, da razlik, če se pogovarjamo o Sredozemlju – konkretno med Crikvenico in Portorožem, mojima dvema ljubeznima, skorajda ni. Igrajo se iste karte, pije se isto vino, skoraj iste pesmi se pojejo, jezik je zelo blizu ... Velikokrat sem v hecu dejal, da če dam jaz prst na bernardinski plaži v vodo in moja mama, ki ima 84 let, to naredi v Crikvenici, se midva pogovarjava.

Poleti večina dopustuje na morju. Pa vi? Kam hodite?

Na Pokljuko in na Sočo. Jaz bežim od morja. Zadnje čase ugotavljam, po bolezni pa še posebno, da me vročina utruja. Na Pokljuki in ob Soči sem čisto drug človek, moj organizem takrat funkcionira brez težav. Potrebujem to.

Kaj radi počnete v prostem času?

Igram nogomet ali tenis in se družim s prijatelji. Vedno bolj ugotavljam, da sem v dobri družbi zmožen tudi pet ur sedeti in se pogovarjati, ob tem pa malo prigrizniti in popiti, pa tudi, če se nič ne popije, nič hudega. Enim se zdi to 'zateženo'. Meni pa ne. Jaz sem dosti žuriral. Če bi nadaljnjih 60 let živel umirjeno, bi se ravno uravnotežilo, tako da … Pa tudi časi to takšni, kot so. Heci in zafrkancije so se spremenili, veliko manj jih je, ne more jih biti, če je pa takšna situacija, pa tudi jaz sem se počasi umiril. Najlepše je, ko imava čas z Ireno, in greva čez hribček v Piran. Malokrat sem zvečer v Portorožu, pa sem predsednik krajevne skupnosti Portorož in to ni popularno reči, a jaz vse stvari uredim podnevi. Mene polni Piran. Piran je meni pravljica. Določeni prijatelji, določeni lokali, tam je zgodovina … Portorož je čisto druga zgodba. Je moderna zadeva z nekaj hoteli, lokali, promenado …