'Zame je flamenko veliko več kot samo ples'

Flamenko je španska ljudska umetnost glasbe in plesa, ki v obliki, kakršno poznamo danes, obstaja le malo več, kot sto let. Zaradi svojega relativno kratkega obstoja spada med modernejšo umetnost, ki se dan za dnem intenzivno spreminja ter ostaja v tesnem koraku s časom. Je svojstven opomnik na zgodovino in še danes priča o grozotah vojne v Evropi, genocidu nad španskimi Cigani, priseljevanju muslimanov, represiji inkvizicije, kolonijah v Latinski Ameriki in dogodkih, ki so močno zaznamovali politiko in življenje v Španiji. A flamenko je že davno prestopil njene meje in postal družbeno gibanje, ki oblikuje življenja skoraj milijonu navdušencev po vsem svetu. In med njimi sem tudi jaz. Začela sem ga plesati pri enajstih letih, ko sem bila v iskanju svojega plesnega izraza. Od četrtega do dvanajstega leta sem sicer plesala sodobni ples in se z njim gibalno razvijala, a sem iskala nekaj, kar me lahko dokončno izpolni.

Kaj je najtežje pri flamenku?

Flamenko ni preprost ples, saj od plesalca zahteva dobro motoriko, koordinacijo gibanja rok in udarjanja z nogami ob tla ter odlično poznavanje glasbe. Vsak plesalec mora dobro poznati mnogotere ritme flamenka in dominirati 'compás’ - kot temu rečejo Španci, ker mora z nogami ustvarjati svoje ritmične kompozicije. V bistvu je v flamenku plesalec tudi tolkalec. Poznati mora tudi melodije, ki jih poje pevec, saj je ta najpomembnejši člen med vsemi glasbeniki, ki spremljajo plesalca. Glede na te melodije prilagaja svoje gibanje, držo in sporočilo, ki ga želi predati gledalcem. Vem, da se sliši zelo zapleteno in v resnici tudi je zapleteno, a to so pač osnove, ki ti potem, ko jih usvojiš, omogočijo popolno svobodo. Od tu naprej lahko začnemo govoriti o dodani vrednosti flamenka, o transcendenci in slavnemu izrazu 'duende', ki predstavlja dušni sprehod tja v višave. Pomeni skrajno točko zamaknjenosti, strastno in popolno predajo glasbi in plesu, ki omogoči, da je ples neponovljiv, edinstven in pristen. Zame je flamenko veliko več, kot samo ples. Je predvsem glasba, zgodovina in moja filozofija življenja. Zahteva predanost ter harmonično uporabo srca in uma, drugo brez drugega ne gre. Lepo se je razvijati ob njem.

Ne, najprej sem se začela učiti španščine, natančneje pri osmih letih. Takrat so me zelo zanimale telenovele na POP TV, ob katerih sem se mimogrede naučila preprostih pogovorov. Ker pa so bili bolj dramatične sorte, mi niso prišli prav v vsakdanjem pogovoru, zato sva se s prijateljico odločili, da si poiščeva učitelja. Ob spoznavanju španskega jezika je zrasla tudi želja, da bi bolj poznala špansko kulturo in tako sem se znašla na urah flamenka. Zanimanje za telenovele je hitro izginilo, za flamenko pa še danes raste vsak dan bolj.

Koliko časa že živiš v Madridu?

Ne prav dolgo, eno leto. A odločila sem se, da tam preživim vsaj še nekaj let, ker bi se rada spoznala s surovim flamenkom in ljudmi, ki ga živijo na njegovem avtohtonem teritoriju. Tekom let sem prepotovala že precejšen del Andaluzije, najbolj južne španske province, od koder flamenko v bistvu izhaja, a imam namen še nekaj časa ostati v Madridu, ker mi tam ustrezajo odlične akademije za flamenko in zelo svobodnjaška umetniška scena. Domov sem se letos vrnila trikrat, vedno predvsem zato, ker sem s seboj v Ljubljano pripeljala super plesalko, koreografinjo in kantavtorico, Marío Keck, za katero sem organizirala nastope in skupaj z njo tudi plesala. Zelo rada potujem in nimam problema s spremembami, zato mi tak način življenja ustreza.

Se je bilo težko privaditi na tamkajšnje življenje?

Ne, Španijo imam zelo rada, saj tja redno hodim vse od štirinajstega leta. Res pa je, da nikoli prej nisem obiskala Madrida, tja sem se preselila, brez da bi ga poznala. Življenje v velemestu je naporno in včasih nič kaj udobno, a je vredno potrpeti, saj je na voljo toliko kulturne ponudbe, da se moram zelo držati nazaj, da ne kupim vstopnice za vse, kar mi je všeč. In potem sta tu še flamenko in vedno dobrodošla 'siesta'.

Kaj najbolj pogrešaš, ko si v tujini?

Pogrešam čiste ulice, drevesa in zelenice med hišami, svež zrak in dejstvo, da imam vse na dosegu roke. Vse to Slovenija ima in v njej je lepo živeti. To spoznavam vedno bolj, še posebej takrat, ko se vrnem, a žal trenutno tukaj nimam priložnosti za rast in učenje, kakršna si želim. A ne glede na to, kako se bo moje življenje obrnilo, bom vedno Slovenka in se bom redno vračala domov.

Ali je res, da flamenko tudi poučuješ?

Poučevati sem začela leta 2012, in sicer v našem Plesno kulturnem društvu CoraViento, ki ga s soplesalkami iz skupine CoraViento vodimo v Ljubljani. Učenje je vedno težka naloga, saj to jemljem zelo resno. Trudim se širiti izpopolnjene informacije, saj nočem prodajati flamenka, ki to ni. Sprva sem se malo mučila, ker nisem ugotovila pravšnje mere prilagajanja učencem, ki so se pojavili na mojih tečajih, potem pa je vse gladko steklo in sem spoznala, da zelo rada učim. V septembru po enoletni pavzi znova začenjam s poučevanjem, saj z intenzivnimi delavnicami odpiram plesno sezono v našem društvu. Spet bo pri nas staro in mlado, moški in ženske, ki jih vleče želja po raziskovanju flamenka, in tega se zelo veselim. Vsako leto skupaj pišemo novo zgodbo in vedno več je tistih, ki se pri nas počutijo kot v družini. Lepo je biti del povezovanja ljudi preko glasbe, plesa in skupinskih prigod ter videti tiste, na katere flamenko deluje kot osebnostna terapija. Konec septembra se vračam v Madrid, kjer se bom spet prelevila v učenko, moje soplesalke pa bodo še naprej uspešno širile flamenko po Sloveniji in razbijale z njim povezane stereotipe v našem kulturnem prostoru.