Žalostni poet, izvrstni interpret

Leonard Cohen je bil leta 1934 rojen v judovski družini. V najstniških letih je bil med drugim navdušen nad poezijo Federica Garcie Lorce, pri 22 letih pa je že izdal prvo zbirko pesmi, nekaj let kasneje pa prvi roman. Ker je v času kantavtorstva, velikih družbenih premikov in gibanj začutil, da bi rad svojo poezijo predstavil tudi drugim, se je odpravil v središče dogajanja.

Pesmi je nato bral na literanih večerih in srečanjih, nekaj le-teh pa pokazal takrat znani folk pevki Judy Collins. Ta je takoj pograbila nekaj njegovih pesmi, ki so postale uspešnice, nato pa ga opogumila, da jih je zapel tudi sam. Cohen, ki je bil od nekdanj pravi perfekcionist, je priznal, da pesmi piše zelo dolgo, saj je vedno hotel biti z vsako besedo popolnoma zadovoljen.

Leta 1967 je tako izdal prvenec Songs of Leonard Cohen, na katerem so njegove prve legendarne pesmi kot so Suzanne, So Long Marianne in Sisters of Mercy. Takoj naslednje leto je izdal Songs from a Room, na katerem je slovita pesem Bird on the Wire. V sedemdesetih je nato izdal štiri albume, njegov sloves pa je rasel, še sploh z nastopi v živo, na katerih je prepričal s svojim žametnim in prodornim, a vedno nekoliko otožnim in melanholičnim glasom.

Ne glede na vse, kar je doživel v svojem bogatem življenju, so ga kritiki vedno cenili, prav tako horde oboževalcev po vsem svetu. Vedno in povsod ga priznavajo kot izvrstnega pisca pesmi, z bogatim izrazoslovjem in specifično interpretacijo, ki nikoga ne pusti hladnega.

V osemdesetih se je njegov visok bariton glas spremenil v bariton bas, s težavo je posnel samo dva albuma (Various Positions in I'm Your Man), v devetdesetih pa le The Future (1992). Od glasbe so ga po obrokih oddaljili osebni problemi, ki pa jih je reševal na povsem svoje načine, tudi tako, da mu npr. ni bilo težko oditi na samotni otok v Grčijo, ali v budistični samostan, kjer je brskal po lastni psihi. Navzven, površno gledano, je Cohen namreč vedno veljal za nekakšnega odpadnika, a zgolj za tiste, ki ga niso poznali ali se posebej spuščali v njegovo kompleksno bit tuzemeljskega bivanja.

Tematike njegovih pesmi so predvsem ljubezen, seks, religija, depresija, sem in tja pa se je dotaknil tudi političnihtem. V novem mileniju je izdal Ten New Songs (2001) in Dear Heather (2004). In čeprav je bil vse življenje nekako skromen, mu res ne gre očitati neiskrenosti, saj je vedno deloval kot človek, ki govori in poje naravnost iz svojega srca. Seveda je to opazil tudi ženski spol, pri katerem je bil vedno priljubljen, prav tako pa je imel tudi nekaj romanc z lepoticami iz šovbiznisa.

Potem, ko je Cohen pred leti ugotovil, da je bil žrtev pohlepnega menedžerja, ki mu je praktično pobral ves njegov denar, se je leta 2008 prvič po petnajstih letih spet podal na turnejo. V okviru te je takrat nastopil tudi v Londonu, s tega koncerta pa je nastal tudi legendarni posnetek Live in London, v Areni O2. Izšel je na dveh DVD-jih, koncert pa je daljši od dveh ur in pol.

Turnejo je nadaljeval tudi naslednje leto, imel vmes nekaj težav, saj se je med drugim zastrupil s hrano, nazadnje pa si je poškodoval hrbet. Prav zaradi te poškodbe je moral spomladi 2009 preložiti turnejo, v okviru katere naj bi nastopil v hrvaškem Zagrebu. No, prestolnico naših sosedov bo obiskal 25. julija, ko bo nastopil v tamkajšnji Areni. Zanimiva sta tudi podatka, saj so mu na podelitvi grammyjev letos podelili nagrado za življenjsko delo, Hrvatje pa so mu dali nagrado porin, za najboljši živi DVD (Live in London).

Cohen bo po Zagrebu nastopil še širom po Evropi, oktobra ga pričakujemo tudi v Sloveniji, novembra pa se bo podal tudi na Novo Zelandijo in v Avstralijo.