Vlado Kreslin: Koncert kot srečanje s starim znancem

Vlado Kreslin. Letnik 1953, 29. november. Letos ga je žena Eva peljala na koncert Morrisseya v London, ko je dobil vstopnici za letalo in koncert. Lepa gesta. Že vrsto let pa ima Vlado tudi tradicionalni koncert, v zadnjih letih kar dva pred božičem. A v Cankarjevem domu ne dobi termina za vikend, saj so ob vikendih neprestano stalni glasbeni abonmaji. Kar  ga jezi. Naslov letošnjih dveh koncertov je bil Če bi midva se kdaj srečala. Če je bil prvi koncert oz- večer ogrevalni, je bil drugi tisti pravi. Beltinška banda in Mali bogovi. Ter dva posebna gosta.

V zaodrju pred koncertom vre, ljudje švigajo sem in tja, Vlado po tonski vaji poje svojo juhico kot stori tudi nekaj članov spremljevalne skupine. Njegov oče Milan celo najde čas za partijo kart. Vlado z nekaj treme počasi tone v predkoncertno evforijo, ogreva jezik in spušča čudne zvoke, obleče pražnjo usnjeno jakno in črno-modre čevlje, ki je rekel, da jih bo zavrgel, ko ne bo imel več koncertov v Cankarjevem domu. Ali pa bodo končale v njegovem lastnem "hall of fame", se nekdo pošali.

Druščina se zbere v krogu in oče Milan na Vladovo željo pove tisto ankdoto, ko je kot mlad muzikant igral kitaro in bil zraven, ko so starejši muzikantje igrali karte za cigarete, nato pa jih skrivali v njegovi kitari. "Zjutraj, ko sem še napol spal so me potem prišli budit in mi težili, naj jim dam cigarete, pa sem mogel vse strune dol pobrati, da sem prišel do njihovih prekletih cigaret," je ob navdušenju prisotnih hitel pripovedovati Milan.

Čas za odhod na oder. Hodimo po hodnikih zakulisja in Vlado ob navdušenem aplavzu stopi na oder sam ter zapoje otvoritveno pesem Če bi midva se kdaj srečala, zatem še Tam na koncu drevoreda ter Cesta. Led je prebit. "Nočne sence se poslavljajo v dan, v megli nad vodo star mlin ..." pravi besedilo pesmi Tvoje jutro. Večina v dvorani ga pozna. Eden njegovih prvih samostojnih hitov, kot seveda tudi Dan neskončnih sanj ter Letos bo huda jesen.

"Ste slišali ta zvok na odru, joj, kako je danes boljše kot fčeraj," vzklikne ob prihodu z odra očitno zadovoljni Vlado po koncu prvega sklopa pesmi. V drugem delu pride na vrsto prvi posebni gost Damir Imamović, mojster bosanski sevdalink, ki najprej zapoje sam. "Kakšen komad, noro," se ob poslušanju mladega bosanskega kolega utrne očitno ganjenemu Vladu. Zapojeta še Žute dunje in Lišče pade, zadeva pa izzveni kot prekmursko-bosanska naveza, narejena v nebesih. A sledi še posebno presenečenje, saj zapojeta še Namesto koga roža cveti, prav tako z bosansko pridihom. Vrhunsko in drugače kot smo bili vajeni. Vlado vsako leto poskrbi za posebne goste, njegove drage prijatelje in vsako leto vnese nov duh, novo življenje svojim pesmim in vsi tisti, ki morda vsako leto pridejo na njegov koncert, vsako leto dobijo oz. slišijo nekaj novega. Tako se dela.

"Bela nedelja v meni spokoja ni ..." pravi žalostinka, ki je bila včasih v prekmurskih krajih prepovedana. A na vrsti je še drugi tuji gost, Ariel Cubria, po rodu s Kube, ki je v španščini Vladu pomagal zapeti pesem Tista črna kitara. Kako krasna kombinacija. Španski melos, ki ga pričara gost se izvrstno zlijeta z Vladovo (najbrž) najbolj prepoznavno pesmijo. Super ideja, še boljša izvedba. Ariel že nekaj let živi v Sloveniji, je oče dveh otrok in namerava ostati pri nas, o njem pa bomo (v glasbenem smislu) nedvomno še slišali.

Vlado v navalu energije vriska kot zna samo on, nato pa na oder povabi očeta Milana, da zapojeta duet, novejšo pesem Tisti bejli grm, ki je njun prvi duet sploh. Nato pride na oder še Vladova mama Katarina, da z možem zapojeta Nocoj je edna luštna noč in osvojita občinstvo s pekmurkskim šarmom in preprostostjo, ona nato zapoje še tradicionalno San se šetal. Vlado se kajpak na vsakem večjem koncertu spomni preljubih in žal že pokojnih članov Beltinške bande kot so violinist Janči in kontrabasist Joužek Kociper ter cimbalist Miško Baranja. Pesem Joužek je Vlado posnel v zadnjih letih življenja velikega moža "grčastih prstov", tudi tokrat pa je izzvenela sočutno in hkrati veličastno.

Sledi konec uradnega dela z Nocoj igramo za vas ter Poj mi pesem. Predstavitev vseh nastopajočih. Med njimi legendarni kitarist Miro Tomassini, mladi multiinstrumentalist in avtor Gal Gjurin in še kup nadarjenih glasbenikov. A Vlada hočejo nazaj na oder. Občinstvo, ki je bilo ob mirnejših pesmih dokaj zadržano se (končno) malce bolj razživi.

Za dodatek se Vlado tik pred samim začetkom odloči, da bodo zaigrali Daj mi Micka pejneze nazaj, ki jo izvede z mamo in očetom, v dvorani pa ploskanje in navdušenje. A sledi Od višine se zvrti in Vladove roke v zraku. "Pesmi so dobre kot so stare, ko zdržijo 30 let in jih imajo ljudje še vedno radi," je dan poprej razmišljal Vlado. Prej omenjena je zagotovo ena od "tistih". In še zdaleč ni edina.

Na obeh koncertih je bil prisoten tudi Ahmed Burić, bosanski novinar, pisec in glasbenik ter Vladov prijatelj, ki je med drugim prevajal tudi njegove pesmi v bosanski jezik. "Vlado je ljudski zvezdnik, 'svetski čovek iz našeg sela'. Rad imam ljudi, ki so prisrčni tudi, ko niso na odru. Ko je bil v Sarajevu, je brez težav vzel v roke kitaro opolnoči in igral do treh, štirih zjutraj,"  nam je povedal legendarni Bure.

Da, Vlado je zares poseben človek. Človek, ki ljudi, ki so mu ljubi, sprejema z odprtimi in stegnjenimi rokami, z obraza pa mu sije nasmešek. Včasih človek trenutka, impulziven, a vedno iskren in dobrih namenov. "Pa kak' so danes hitro pospravili," se je čudil po uspešnem drugem koncertu v Cankarjevem domu, "pohitite, gremo v krčmo," je namignil okoli enajste zvečer. In že so se vrata dvigala zaprla, Vlado je pražnje čevlje spravil v avto in se šel z družbo glasbenikov in prijateljev poveselit na "after party". Povsod, kjer nastopi, ga sprejmejo z navdušenjem, od Balkana, pred Rusije in Amerike. Vlado je vedno in predvsem človek, ljudski človek. In je samo eden. Hvala bogu, da ga imamo in Vlado, hvala za glasbo in za vse, kar si že dal Sloveniji, Slovencem in svetu.