FOTO in VIDEO: Ozzy Osbourne, prvi 'princ teme' zasedbe Black Sabbath

Čeprav je res, da Unipol arena v Bologni tokrat ni bila povsem polna in je bilo tudi v "fan pitu" pod odrom še kar nekaj prostora, je dejstvo, da italijansko občinstvo vedno pripravi izvrstno vzdušje. Rockovski večer sta tako vpeljali zasedbi Reignwolf in Black Label Society (BLS), oba nastopa pa je zaznamoval predvsem slab zvok, tako da užitki ob spremljanju obeh niso bili ravno vrhunski, a se je pa s pivom in vročino omamljena publika vseeno izkazala in pokazala precej dobre volje in je tudi predskupini toplo sprejela. Med občinstvom je bilo kar nekaj oboževalcev zasedbe BLS, ki jo vodi Zakk Wylde, sicer priznani kitarist, čigar pojava spominja na vikinga, obenem pa je bil pred leti tudi v zasedbi Ozzyja Osbournea, ko je nastopal na samostojnih koncertih.

Temperatura je dosegla vrelišče, ko je na oder stopila kultna zasedba Black Sabbath, ki je nastala že davnega leta 1968. Ozzy je nedavno priznal, da imajo pravzaprav srečo, saj so lani izdali album 13, ki je posegel po vrhovih lestvic, in da se mora včasih kar uščipniti, da verjame, da je vse skupaj sploh res. Človek, ki je v življenju poskusil praktično vse, od žensk, drog, pa do glav živih netopirjev in celo lastnega resničnostnega šova, je nekoč tudi priznal, da ni mislil, da ga bo skoraj ugonobil štirikolesnik, s katerim se je pred desetletjem resneje poškodoval za domačo hišo. A je preživel, saj se zdi, da je težko najti tako "korenino", kot je prav prav 65-letni pevec. In to smo lahko doživeli tudi v Bologni.

Black Sabbath s starimi skladbami (začeli so s kultno pesmijo War Pigs), nekako ohranjajo "zloveščost", ki so jo ustvarili na samem začetku kariere, ko so veliko govorili o zlobnih vilah, hudiču in podobnih okultnih zadevah, kar jim je takoj priskbelo kultni status. A ne gre pozabiti predvsem na izviren zvok, za katerega je skoraj v celoti odgovoren kitarist Tony Iommi, ki je klub temu, da mu manjka del prsta, ki si ga je odžagal v mladih letih (že celo kariero igra s posebnim naprstnikom), igra kot sam bog oz. v tem primeru bi bil najbrž primernejši izraz kot sam satan. Black Sabbath so namreč zavestno šli v vse skupaj in ustvarili nekaj neponovljivega. Sedaj, sredi šestdesetih, pa se zdi, da so v boljši formi kot kdaj koli prej. Tudi po besedah nekaterih oboževalcev, ki so nam potrdili, da so bili včasih precej bolj "za v penzijo", sedaj pa da ga "žagajo, kot je treba".

Sabbath igrajo svoje stare uspešnice kot so Fairies Wear Boots, Children of the Grave in seveda Black Sabbath s prvenca ter favorita Iron Man in za sam vrhunec še Paranoid. Vmes pa vržejo še nekaj novih pesmi z albuma 13. Povsem dovolj, da je občinstvo zadovoljno. Ozzy se za svoja leta in glede na kilometrino drži solidno, vmes ima kakšen Pri Osbournovih trenutek, recimo, ko si popravlja hlače, ki mu neprestano lezejo dol, ali pa ko malce komično jadra sem in tja z iztegnjenima rokama, ali ko (kar je pri njem klasika) občinstvo v prvih vrstah poliva z vedri vode.

Njegovo petje ostaja, kot smo ga pri njem navajeni, kar se tiče komuniciranja z občinstvom pa je besednjak omejen na "how are you fuckin' doing?" (je*eno kako ste?), "I can't fuckin' hear you!" (je*eno vas ne slišim), "let me see your fuckin' hands! (naj je*eno vidim vaše roke!) in "you're a fuckin' great audience, we love you all" (je*eno super občinstvo ste, vse vas ljubimo). Ozzy, Tony in basist Geezer Butler pač radi počno, kar jim pomeni največ v življenju, občinstvo, tudi precej mladine, pa ljubi pravo rockersko glasbo, v njihovem primeru gre za utemeljitelje heavy metala (vsaj tako so jih krstili). In če pride v mesto "princ teme", potem je seveda treba biti zraven. In Italijani v tem pogledu ponavadi ne razočarajo. Vzdušje je bilo tudi tokrat izvrstno, odziv pa neverjetno glasen in predvsem bučen.

"Bil sem slab oče, grob mož in ni mi jasno, kako sem, glede na način življenja, še živ. To je noro, moral bi biti mrtev. Nekoč sem skočil skozi okno hotela, ker sem mislil, da sem v pritličju, a sem bil v drugem nadstropju. Padel sem v grmovje, a nisem dobil niti praske. Mislil sem, da ne bom doživel 40 let, kaj šele 60. Ni razloga na tem svetu, da bi bil še živ. A sem, očitno me nekdo varuje," je izjavil v nedavnem intervjuju.

Ozzy je vmes postal živa glasbena legenda, ki mu, glede na vse, sploh ne gre slabo. O tem smo se lahko prepričali tudi na izvrstnem koncertu Black Sabbath v Bologni. In če ga nekdo tam zgoraj tako ljubi, da je poskrbel, da je še vedno na svetu in da s svojo glasbo razveseljuje ljudi, potem mora zagotovo nekaj početi prav. In ne moremo si kaj, da se s tem ne bi strinjali.