VIDEO: Malkovich o nesmrtni moči glasbe, o šibkostih filma in srečnem življenju

63-letnega Johna Malkovicha, ki ima po očetovih starših hrvaške korenine, poznamo predvsem kot filmskega zvezdnika, saj je večini v spominu ostal po filmih Nevarna razmerja, Čaj v Sahari, Imperij sonca ali Biti John Malkovich. Ukvarja pa se tudi z drugimi vrstami umetnosti, kjer združuje različna zanimanja in žanre. Nocoj bo nastopil kot pripovedovalec z ansamblom Solisti Aquilani, ki sodi med najvidnejše italijanske komorne orkestre in bo poustvaril Šostakovičev Godalni kvartet št. 8, ki ga je Rudolf Baršaj orkestriral za godalni orkester in nosi ime Komorna simfonija. Malkovich se bo glasbenikom pridružil v drugem delu večera, ko se bo v Šnitkejevem Koncertu za klavir, ko bo ob pianistki Anastasji Terenkovi z natančnim in poglobljenim izborom besedila recitiral iz poglavja Report on the Blind romana Grobovi in junaki Ernesta Sabata in tako vključil svoj glas kot del glasbe. V obeh delih je čutiti paranojo, obsedeno ponavljanje pa tudi razodetje, meni Malkovich. Na novinarsko vprašanje, ali je delo aktualno, je odvrnil, da je bil Sabato resen pisatelj, zato bi bila žalitev, če bi iskal vzporednice v realnem, idiotskem svetu politike in medijev.

Gre za del projekta, ki se ga je lotil že pred petimi leti s pianistko Ksenio Kogan in je bil premierno predstavljen v Južni Koreji s korejskim komornim orkestrom. Sledili so nastopi v Berlinu in Londonu, s Terenkovo, ki ga spremlja tudi tokrat, pa je nastopil že v Helsinkih, Buenos Airesu in Mendozi.

Kot je spomnil, se je v zadnjih letih lotil veliko podobnih, hibridnih projektov. Med drugim je sodeloval pri projektu s priznanim španskim skladateljem Albertom Iglesiasom z naslovom A Registered Patent – A Drummer Inside A Rotating Box, izvedel je performans The Music Critic in osem let sodeloval z orkestrom Dunajske akademije. Med drugim je v predstavi The Infernal Comedy igral avstrijskega serijskega morilca Jacka Unterwegerja in se v mešanici opernega in dramskega gledališča preizkusil v vlogi legendarnega ljubimca Giacoma Casanove. Letos je v Hamburgu svetovno premiero doživela predstava Just call me God: A dictator's final speech.

Gledališče, ki ga označuje za veliko bolj organsko obliko kot film, primerja s surfanjem. Tako kot med surfanjem na mali deski iščeš veter, ga iščeš tudi na odru. "Ta veter nisem jaz, tudi ni občinstvo, pač pa je veter spoj med občinstvom in materialom," je pojasnil.

Na vprašanje, kaj ga žene k tako različnim projektom, je odvrnil, da rad počne stvari, ki se mu zdijo zanimive in od katerih se lahko še kaj nauči. Glasbeni projekti se mu zdijo še posebno zanimivi, saj ima glasba po njegovem mnenju nesmrtno moč, ki je druge umetnosti nimajo.

Glede prihodnost filma ni najbolj optimističen. "Ko sem začel igrati v filmih, se je te snemalo štiri mesece, danes se jih štiri tedne, kmalu se jih bo štiri dni. Vprašanje je, kdo bo v prihodnosti še hodil gledat filme v kino," je bil kritičen.

Na vprašanje, ali se je atmosfera v Hollywoodu kaj spremenila glede odnosa do ameriškega predsednika Donalda Trumpa, pa je odvrnil: "Ne moreš nekoga poklicati in dobiti Hollywooda". Dodal je, da se sicer sam izogiba takim vprašanjem, ker je preveč zaposlen.

Malkovich nam je odgovoril na vprašanjo o tem, kako se spoprijema in rešuje težave pri delu, o čudnih in neumnih nalogah za vloge in o tem, kako se počuti v svoji koži. Kaj meni o navedenem, si prisluhnite v posnetku!