Dream Theater že skoraj 30 let (to bo prihodnje leto) združujejo predvsem dvoje – progresivni rock in metal. In to prav dobro vedo njihovi oboževalci, tudi Slovenci, ki so tokrat obiskali solidno popolnjeno malo halo Tivoli. Četudi se mnogi spominjajo virtuoznega bobnarja in ustanovnega člana Mikea Portnoyja, ki ga je leta 2010 zamenjal še en "glasbeni profesor" Mike Mangini, pa se je slednji sedaj v živo izkazal v izredni formi.
Gonilna sila zasedbe, kitarist John Petrucci, nam je v pogovoru zaupal, da bend ves čas teži k združevanju progresivnega rocka in metala, a z vsako ploščo na nov način, s čimer so v stanju nenehnega razvoja. "V instrumentalnem smislu skušamo ponuditi največ, kar se da, tako da to zadovolji nas kot glasbenike in upamo, da tudi poslušalstvo," meni Petrucci.
In tokrat smo imeli kaj slišati in videti. Točno ob dvajseti uri in trideset se je namreč začel njihov "ultimativni rock spektakel", ki je pravzaprav mešanica visoke projekcijske tehnologije, luči in seveda najpomembnejše stvari – glasbe. Že zelo laičnemu obiskovalcu je hitro postalo jasno, da Dream Theater zelo dobro razumejo, kako je treba postreči oboževalcem. No, tisti z nekaj več pod palcem so si zaghotovo privoščili VIP paket, da so se lahko srečali s člani zasedbe, se fotografirali, a dejstvo je, da je to bend, ki zelo dobro razume šovbiznis. Triurna predstava je ponudila kopico sapo jemajočih animacij, neverjetno uigran in razigran bend, za katerega se ob pogledu na vsakega posameznika na odru vidi, kako uživa v igranju.
Petrucci je kitarski genij, ki obvlada tako hitroprstno "trganje" po strunah, kot tudi baladno akustično preigravanje, James LaBrie je frontman stare šole, ki suvereno obvladuje odrski teren, Jordan Rudess je car črno-belih tipk, ki igra na vrteči se klaviaturi, na posebnem "padu" ali pač na prenosno klaviaturo, s katero je pri nekaj solih stopil v ospredje. Ritem secijo pa obvladujeta basist John Myung ter neverjetni Mike Mangini, ki izza velikega kompleta bobnov s štirimi basovskimi membranami in številnimi dodatki z dolgimi črnimi lasmi in trakom v glavi deluje kot "mali indijanček", ki iz bobnov izvablja neverjetne zvoke in obenem daje vedeti, da je več kot primerna zamenjava za Portnoyja.
Zasedba je ponudila pesmi zadnjih dveh albumov, odkar je z njimi Mangini, hkrati pa so postregli tudi s številnimi, tudi nepričakovanimi skladbami iz tri desetletja trajajoče kariere. Kot rečeno, je triurni šov z vmesnim premorom dobre četrt ure, obsegal tako drzne metalske vložke, ko je prišla do izraza Petruccijeva "hitroprstnost", manjkali pa niso številni težki rifi, ki jih skupina križa z vseobsegajočo melodičnostjo. Zanimiv je predvsem njihov pozitivni pristop, smisel za humor (številni lažni oglasi s člani skupine med odmorom in pesmimi), zagotovo je navdušila vrhunska vizualizacija, koncert pa je bil kljub dolžini speljan tako, da ni postal razvlečen, saj so uspešno krmarili med udanostjo, baladnostjo in instrumentalnimi vložki, med katerimi je se je pevec umaknil z odra. In zgolj intrumentalnega muziciranja je bilo kar nekaj, vsaj tretjino koncerta, če ne celo več. Kar je prave oboževalce zelo razvnelo in jih navdušilo.
Oboževalci so po treh urah zagotovo dobili svoje, Dream Theater pa so skupina, ki z veseljem do igranja, virtuoznostjo, kvaliteto in izvrstnim smislom za dober šov dokazuje, da je tudi progresivni rock, križan z metalom, lahko še kako zapeljiv, tudi za "običajna" ušesa, kaj šele na njihove oboževalce. Več o zasedbi pa v pogovoru z Johnom Petruccijem!
KOMENTARJI (19)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.