Massimo Savić, letnik 1962, je legendarni hrvaški pevec, ki ga nekateri poznajo še iz časov zasedbe Dorian Gray, ko je uspel z megahitoma Sjaj u tami in Za tvoje oči, je priznal, da (pre)dobro ve, kaj je zares "slabo" v življenju, saj ima bogate izkušnje z zasvojenostmi kot tudi z neskončnim zabavanjem in vsem, kar spada zraven.
"Nisem toliko nor, da bi na albumu delal 10 ali 15 let. Pravi umetnik morda biti v stanju, da se odloči, katera bo njegova zadnja poteza, da je slika gotova. Treba se je ustaviti. Lahko sicer delaš na eni pesmi leta in leta in nikoli nisi zadovoljen. Ko si mlad, si neobremenjen z znanjem, ker znanje obremenjuje, dostikrat sem dejal, da bi dal levo nogo, da bi lahko svojo glasbo poslušal kot član občinstva, neobremenjen z znanjem. A to žal ni mogoče, sem insajder, ki bi si želel biti outsajder. Tudi številni igralci imajo glasbene kariere, ker je igrati glasbo pred občinstvom, neponovljiv občutek. Imam tako popularnost kot tudi anonimnost, istočasno. Občinstvo me nikoli ne nadleguje, nimam telesnih stražarjev. Nekateri bi se radi fotografirali, a s tem nimam problemov. Ni neke splošne evforije, gre samo za določen segment ljudi, kar mi ustreza. Ti ljudje, ki prihajajo na moje koncerte, bi lahko vsi bili moji prijatelji. Čuti se vibracija, saj smo to ljudje, ki razmišljamo na enakem nivoju," nam je zaupal Massimo.
Tudi starejši kolega Oliver Dragojević, letnik 1947, ki mu Massimo priznava, da kadar prejme kakšnega porina še vedno velja, da je Oliver zanj "šef" in da je "preprosto najboljši", se dobro zaveda, da je glasba njegovo poslanstvo in življenje. Oliver se je razgovoril o svojem glasu, o izkušnjah v tujini, o pesmi Cesarica, o neobstoječi rutini, o iskanju nečesa novega z novimi ljudmi ter o Stevieju Wonderju, Rayu Charlesu in Eltonu Johnu.
"S svojim telesom sem dobil ta glas, za katerega se moram zahvaliti očetu, naravi, genetiki. A ni bil vedno tak, izoblikovali so ga cigareti, alkohol in naporne noči, s čimer je pridobil hrapavost in simpatično barvo, v njem ni zlobe in agresije, kar ljudem očitno ustreza. Morda sem več rokersko živel kot pa rokersko pel. Moj način življenja je prav rokerski, drugače pa sem nekakšen mediteranski pop, recimo. Da pri skoraj 70. letih pojem ljubezenske pesmi, je moja izbira, saj nočem biti angažiran, ali se ukvajati s težkimi problematikami. Uživam v teh tonih, v harmoniji, melodiji in sem z glasbo zagotovo močno okužen," je priznal Oliver.
Massimo in Oliver sta v skupnem pogovoru spregovorila tudi eden o drugem, o čustvih na odru, o seksu, drogah in rokenrolu in še čem. V posnetkih prisluhnite, kaj sta nam še povedala in še vsakemu posebej v našem dvojnem intervjuju!
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.