Zasedba Paradise Lost obstaja od leta 1988 in je najprej veljala za doom/death bend, nato pa se jih je oprijela etiketa gotskih metalcev. Prva dva albuma Lost Paradise in Gothic z začetka devetdesetih sta postala popularna predvsem pri ekstremnih ljubiteljih metala, medtem ko so s tretjega albuma Shades of God (1992) posneli dva videospota. Ena izmed pesmi je tudi As I Die, ki še danes velja za pravo himno skupine.

Posebno poglavje v njihovi karieri predstavljata albuma Icon (1993) in Draconian Times (1995), ki sta jih postavila na metalski piedestal, saj so z njim postavili nove standarde. Z obeh plošč je kopica pesmi, ki so postale hiti pri metalskih navdušencih. Kdor pri omembi Paradise Lost še ni slišal za Embers Fire, True Belief, Hallowed Land, The Last Time, najbrž ne ve, o kateri skupini govorimo. Pevec Nick Holmes, solokitarist Gregor Mackintosh, ritemkitarist Aaron Aedy, basist Steve Edmonson in bobnar Lee Morris so namreč s tema dvema albumoma zapustili death metal in uvedli čisti vokal ter spevne melodije. S tem so namreč dosegli tudi precej širši krog poslušalcev, saj je njihov zvok postal bolj "mainstreamovski".

Tudi naslednje albume so delali z vso pozornostjo na produkciji, pri albumu Host pa poskusili celo z elektonskim zvokom. Kljub zanimivemu eksperimentu, ki sicer ni preveč navdušil njihovih starih oboževalcev, so se nato po neodločni plošči Believe in Nothing (2001) spet vrnili k tršim zvokom na albumu Symbol of Life (2002). V bolj popularne vode so zabredli spet z albumoma Paradise Lost (2005) ter In Requiem (2007), septembra lani pa izdali dvanajsti album Faith Divides Us – Death Unites Us, ki so ga posneli na Švedskem. Edini član, ki se je menjaval v bendu, je bobnar, saj so z novim albumom dobili tudi novega stalnega člana Adriana Erlandssona, ki je prej igral pri At The Gates in Cradle of Filth.

Dan pred valentinovim jih pričakujejo pri naših sosedih, v Zagrebu, kjer bodo predstavili pesmi z novega albuma in večino največjih uspešnic. Ker bend velja za veliko koncertno atrakcijo, bo to najbrž razveselilo tudi vse njihove slovenske privržence. V Sloveniji so sicer že nastopili leta 1994.

V dobrih dvajsetih letih so tako spremenil kar nekaj izrazov in stilov glasbe, a so to vedno počeli brez kompromisov in vmesnih poti. Ne glede na negativne kritike. Vedno so naredili točno tako, kot so hoteli. Paradise Lost so bili in ostajajo sinonim za evolucijo melanholije, ne glede na kateri način so jo interpretirali.