Številnih omejitev pa na velikem koncertu zagotovo niso opazili več kot zadovoljni obiskovalci, ki so za svoj denar dobili vrhunsko glasbeno prireditev. Lahko bi dejali, da so obiskovalci – predvsem starejši – dobili kruh, mediji pa zakulisne igre, saj so lahko Heleno Blagne na odru spremljali le dvakrat – enkrat med eno skladbo v prvem in drugič za nekaj minut še v drugem sklopu, saj je bil koncert razdeljen na dva dela. Vmes pa so pospravili fotoaparate in kamere pod ključ, češ da slučajno ne bi kaj preveč posneli. In tako so med organizatorji in sedmo silo padle tudi grde besede, nekateri pa so zaradi tega predčasno zapustili prizorišče, med drugim tudi zato, ker s sedišč, ki so jim bila namenjena, niso videli niti odra, na katerem je govorila le glasba.

Helena Blagne je na tokratnem koncert (njen zadnji tako veliki met je bil leta 2008 v Hali Tivoli) predstavila nekaj svojih največjih uspešnic, ki so jih za to priložnost posebej priredili. Publika je tako uživala v skladbah, kot so Leta 90, Bodi srečen bambino, Dež, Grenko vino, I Have a Dream, Amigos para siempre, Naj nihče me ne zbudi ... vrhunec večera pa je bil zagotovo nastop Dunajskih dečkov, ki so s harmoničnimi glasovi več kot navdušili zbrano ljudstvo – še najbolj s skladbo We are the World in Moj dom, ki so jo v nemščini zapeli z glasbeno divo. Heleni Blagne je uspelo napolniti Stožice, kljub temu da je akustika v dvorani še vedno 'na psu'.