Za nami je že 14. večer šansonov in popevk La vie en rose. Ta je bil letos posvečen 80-letnici izvrstnega skladatelja Jureta Robežnika, ki je zaslužen za nastanek številnih zimzelenih uspešnic, kot so Orion, Lastovka, Na vrhu Nebotičnika, Pegasto dekle, Mlade oči, Ti si moja ljubezen …
Enajst njegovih skladb – Vrtiljak, Maja z biseri, Uspavanka za dnevno rabo, JA, Mali plakat, Pegasto dekle, Mlade oči, Dnevi srečni, dnevi žalostni, Lastovka, Na pragu let in Orion – so v svežih priredbah in interpretacijah predstavili izvajalci generacije, ki večinoma v zlatih letih popevke sploh še niso bili rojeni: skupina Manouche, Gal Gjurin (ki je Majo z biseri odigral na violončelo, pri tem pa ga je na vibrafonu spremljal Vid Jamnik, maturant, ki je bil nedavno sprejet na priznano Berklee College of Music v Bostonu, ZDA), Jadranka Juras, Azra Alibegić, Laura Zafred, 6pack Čukur (skladbo Pegasto dekle je odrapal, pevski del pa prepustil Andražu Hribarju), Severa Gjurin, skupina Čedahuči (ki je vskočila namesto bolne Mie Žnidarič), Tomi Meglič, Elda Viler in Nuška Drašček Rojko.
Za glasbeno spremljavo je skrbel Café teater band v sestavi izjemnih glasbenikov: Primoža Grašiča, Aleša Avblja in Marka Juvana pod vodstvom pianista, skladatelja in aranžerja Jake Puciharja.
Gostitelja večera Vita Mavrič in Jure Ivanušič sta občinstvo zabavala s humornimi, a tudi poučnimi vložki in anekdotami iz časa zlatih let slovenske popevke in življenja ter dela Jureta Robežnika, vsak od njiju pa je tudi zapel eno od slavljenčevih pesmi – Vita svojo najljubšo Človek, ki ga ni (ki je zanjo eden najbolj pretresljivih in iskrenih uglasbenih ter napisanih šansonov), Jure pa Balado o Blažu in Štefu. Iz arhiva RTV Slovenija pa se je v živo javil tudi politični satirik Boris Kobal, ki je dodobra nasmejal polno dvorano kulturnega hrama.
Ob koncu koncerta je poleg vseh nastopajočih na oder prišel tudi Jure Robežnik in zasluženo požel stoječe ovacije občinstva. Kot nam je zaupal, je bil zanj to zelo lep večer, obenem pa tudi presenetljiv, saj ni vnaprej vedel, kaj se bo dogajalo, zato je vse opazoval še s toliko večjim zanimanjem. "Bile so lepe, čisto sveže in drugačne interpretacije, kot smo si jih zamišljali v času nastanka, a ravno to je fino," nam je dejal Robežnik, ki je imel že pri 16 letih svoj "jazz kvartet", ob zaposlitvi na RTV pa je za nalogo dobil, da mora ustvariti slovensko zabavno glasbo, in to mu je več kot uspelo. Še vedno pa spremlja tudi aktualno glasbeno ustvarjanje. "Danes so drugi časi in je tudi glasba drugačna. Časi niso zelo romantični in tudi glasba ne more biti," pravi legendarni skladatelj, na naše vprašanje, katera je njegova najljubša pesem, pa je odgovoril: "Ne vem, veste, to je tako, kot bi mamo, ki ima deset otrok, vprašali, kateri je njen najljubši. Vam ne bo znala odgovoriti."
Tudi legendarna pevka Elda Viler se je zelo težko odločila za eno samo. "Meni so vse ljube. Zame je Robežnik že leta 1968 za nastop v Opatiji napisal Na deževen dan, tekst je delo Elze Budau, poleg tega pa še Ko svet je bil mlad, Otoki, Lastovka ... Ena je lepša od drugih. Ne vem, bi se zamerila kateri od njih, če bi le eno izpostavila," nam je dejala Vilerjeva, ob tem pa poudarila, da morajo mladi spoznati to našo glasbo iz časa zlate dobe slovenske popevke, saj gre za prečudovita besedila. "To so uglasbene poezije. Morajo jo začeti peti. Ni potrebno, da točno imitirajo pevce, kot so to nekateri počeli, naj najdejo svoj zmogljivi obstoj. Žal mi je, da se danes posluša preveč tujih pesmi, da hočejo ukiniti slovenske pesmi. Boriti se je treba z vsemi močmi in silami, ker je slovenščina preveč lep in preveč dragocen jezik, poleg tega pa je najbogatejši v izrazih."
Več v videoprispevku!
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.