VIDEO: Metallica in 'črni' album: triumf ali 'pogreb' za metal?

Metallica. Istoimenski album. Tako imenovan "črni" album. Svetovni preboj zasedbe tudi v domove navadnih smrtnikov, ne zgolj ljubiteljev metala. Mnogi so jih obsodili, da so se prodali. A prodali komu? Dave Mustaine, ki so ga desetletje prej, na začetku kariere, odpustili (nato je ustanovil Megadeth), bi najbrž dal nogo (roke potrebuje za igranje kitare), da bi dosegel tak uspeh, kot ga je Metallica prav po zaslugi albuma, ki je izšel 12. avgusta 1991. Pet singlov (Enter Sandman, The Unforgiven, Nothing Else Matters, Wherever I May Roam in Sad But True) pa je izhajalo vse do februarja 1993.

Album, ki je nedvomno premaknil smernice v modernem metalu in skupino približal širokim množicam, so v svetovnem merilu prodali v okoli 28 milijonih izvodih, hkrati pa je bil to prvi album Metallice, ki je dosegel vrhove lestvic, razen redkih izjem, praktično po celem svetu. V ZDA so ga proglasili za najbolje prodajan album v zadnjih 20 letih, saj so ga tam prodali v 15 milijonih primerkih. Ploščo je revija Rolling Stone uvrstila na 252. mesto najboljših albumov vseh časov.

Pesmi na plošči:

1. Enter Sandman
2. Sad But True
3. Holier Than Thou
4. The Unforgiven
5. Wherever I May Roam
6. Don't Tread on Me
7. Through the Never
8. Nothing Else Matters
9. Of Wolf and Man
10. The God That Failed
11. My Friend of Misery
12. The Struggle Within

Zgodovina nastanka

Vsa besedila pesmi je napisal James Hetfield, za glasbo pa sta večinoma poskrbela skupaj z bobnarjem Larsom Urlichom, pri nekaterih pesmih pa sta s svojimi idejami pripomogla še Kirk Hammett in Jason Newsted. Basist je npr. napisal kitarski rif za pesem My Friend of Misery.

Skupina je za producenta prvič najela Boba Rocka, poznanega po delu s skupinami The Cult, Aerosmith, Bon Jovi in Mötley Crüe. Rock je sicer menda celotno izkušnjo opisal kot razočaranje, saj jih je priganjal, naj velikokrat ponavljajo, kar so v iskanju perfekcionizma tudi storili, Hetfielda pa menda spodbujal, naj piše boljša besedila. Čeprav so material posneli dokaj hitro, so ga nato dolgo časa pilili, trikrat remiksali in za to porabili kup denarja. "Želeli smo, da bi plošča imela občutek živosti. Prej sva z Larsom v glavnem ustvarjala sama, sedaj pa smo delovali kot enota, vsi štirje. To je poživilo stvari in ustvarilo boljše vzdušje," je Hetfield povedal o poteku snemanja.

Večkrat težaven proces, poln trenj, so dokumentirali v filmu A Year and a Half in the Life of Metallica, ki prikazuje, kako je album nastajal. Ko so njihovi najbolj zvesti oboževalci to videli in slišali končni rezultat, so celo zagnali spletno peticijo, ki jo je podpisalo okoli 1500 ljudi, v kateri pozivajo Rocka, naj v bodoče ne producira več albumov Metallice. Znano pa je, da je z njimi sodeloval več kot desetletje, in sicer vse do albuma St. Anger (2003).

Kritika je album sprejela večinoma z navdušenjem, skupina pa je v številnih intervjujih javno povedala, da ji nikoli ni šlo za to, da bi bili številka ena. A s tem albumom se jim je zgodilo natanko to. Kot rečeno, pa je plošča, ki je brez dvoma vrhunski obrtniški izdelek, na katerem pravzaprav ni slabe pesmi, zelo razdelila njihove oboževalce. Četudi so se skupini nekateri njihovi najbolj zvesti privrženci dobesedno odpovedali, češ da so izdali svoje thrash korenine, spet drugim pa se je zdelo, da gre za naravno evolucijo, ki jih je pač pripeljala do točke, ko jim bo prisluhnil ves svet. In Jamesa, Larsa, Kirka in Jasona to prav gotovo ni motilo. Postali so največje zvezde metala, kar jim je prineslo tudi čast, da so jih aprila 2009 sprejeli v Dvorano slavnih rock'n'rolla.

Singli in videospoti z albuma:

Enter Sandman

Prvi izmed videospotov z albuma, ki jih je režiral Wayne Isham, hkrati njihov drugi nasploh (po One). Zaplet se nanaša na besedilo pesmi, ki kombinira nočne more otroka, ki se mešajo s podobo starca, vmes pa so posnetki skupine med igranjem pesmi. Otrok sanja, da se utaplja, da pada z vrha stolpnice, pokrite s kačami, zdi se mu, da ga preganja tovornjak, nato pa pade z gore, medtem ko uide tovornjaku. Ko recitira molitev, ga Sandman ves čas opazuje iz ozadja. MTV jim je leta 1992 podelil nagrado za naj hard rock videospot. Opozorilo: slika ves čas utripa, zato videospot ni najbolj primeren za epileptike.

The Unforgiven

Pesem govori o boju posameznika proti vsem, ki si ga poskušajo podrediti oz. pokoriti. Črnobeli videospot pripoveduje zgodbo o fantu, ki živi v ujetništvu v majhni sobi brez oken, ki je zgrajena iz kamna. Tekom videospota odraste, nazadnje pa ga vidimo kot starca. Celo življenje praska in si poskuša narediti okno, da bi tudi v njegovo življenje posvetilo sonce in svoboda. Njegovo edino imetje je medaljon, ki se ga ves čas oklepa. A na drugi strani zidu njegove sobe je še en ujetnik. Na koncu starcu vendarle uspe izkopati okno, kamor da svoj medaljon, nato pa leže in umre. Skladba ima tudi dve nadaljevanji, in sicer The Unforgiven II, na albumu ReLoad, in The Unforgiven III, na albumu Death Magnetic.

Nothing Else Matters

Pesem, ki jo je za svoje dekle napisal James Hetfield. Menda se je med turnejo z njo pogovarjal po telefonu in tam je tudi nastal verz "so close, no matter how far" (tako blizu ni važno, kako daleč). Čeprav je ni nameraval izdati in posneti, so jo takoj po tem, ko jo je slišal Ulrich, dodelali in je tako pristala na plošči in postala ena njihovih najbolj znanih balad. Videospot za pesem vsebuje odlomke iz dvodelnega dokumentarca o snemanju albuma A Year and a Half in the Life of Metallica, ki ga je posnel Adam Dubin. V njem člani igrajo pesem, prikazuje jih, kako se šalijo v studiu in se zabavajo med snemanjem.

Zanimivost 1: Videospot nekatere postaje niso hotele več predvajati podnevi zaradi plakatov golih žensk na steni studia, ki pa so jih pozneje zameglili, tako kot tudi na DVD-ju z njihovimi videospoti.

Zanimivost 2: Eno zadnjih priredb pesmi je, zanimivo, naredila črnska pevka Macy Gray.

Wherever I May Roam

Gre za eno bolj epskih pesmi na albumu, saj se začne z gongom in tradicionalnim indijskim glasbilom sitar. Newsted je igral tudi na 12-strunsko baskitaro, a zgolj v studiu, nikoli pa v živo na odru. Videospot prikazuje odrske in zaodrske trenutke na njihovi turneji Wherever We May Roam, ki so jo izpeljali od avgusta '91 do konca leta 1992. Pesem je priredila tudi finska čelistična zasedba Apocalyptica, Metallica pa jo je uvrstila tudi v videoigro Guitar Hero: Metallica.

Sad But True

Peti in zadnji singel z albuma se začne z brutalnimi kitarski rifi in "živalskim" udrihanjem po bobnih. Klasični koncertni videospot ponuja divjo Ulrichovo akcijo ter zlovešče bolščanje in demonske poglede Hetfielda, ki poje o življenju, prijateljstvu, izdajstvu, bolečini, sovraštvu in tako naprej. Zanimivost pri tej pesmi so nizko uglašene kitare, vključno z baskitaro, ta trik pa so pozneje uporabili še pri nekaterih drugih pesmih. Skladbo so med drugim izvedli tudi s simfoničnim orkestrom San Francisca, kar so ovekovečili na živi plošči S&M.

Evropska turneja v imenu albuma

Skupina je v okviru praznovanja 30-letnice obstoja konec lanskega leta na svetlo dala EP izdajo Beyond Magnetic, na kateri so neobjavljene pesmi Metallice, ki so bile namenjene za album Death Magnetic. Objavili so doslej neslišane pesmi Hate Train, Just A Bullet Away, Hell and Back in Rebel of Babylon. Zasedba je zadevo lansirala tako, da so vsako od pesmi namenili za enega od štirih koncertov, ki so jih s številnimi gosti (med njimi so bili tudi prvotni kitarist Dave Mustaine, nekdanji basist Jason Newstead, Marianne Faithfull, Kid Rock, Lou Reed, Ozzy Osbourne, Rob Halford in drugi) imeli lanskega decembra v dvorani Fillmore v San Franciscu.

V imenu 20-letnice albuma Metallica pa načrtujejo turnejo, na kateri bodo zaigrali album v celoti, in sicer v šestnajstih mestih po Evropi. Začeli bodo 7. maja v Pragi, nato bodo 8. maja v Beogradu, 10. maja v Varšavi, 12. maja v Parizu, 13. maja v Vidmu (ta koncert bo nam najbližje), 21. maja v Oslu, 25. maja v Lizboni, 26. maja v Madridu, 28. maja obiščejo Belgijo, 30. maja pa Švico. V juniju jih čakajo še Nemčija, Finska, Danska, Velika Britanija in Avstrija.