Kakih tisoč glav se je zbralo ob tokratnem indie obredju, ki ga je priredila zasedba The National. Mar to pomeni, da Slovenci pravzaprav slabo "tripamo" na tovrstne bende, ki vsi po vrsti spominjajo na velike Joy Division? Če upoštevamo, da je bilo med tokratnim izbranim občinstvom kar nekaj italijansko in hrvaško govorečih, je odgovor prej kot ne pritrdilen.
Po drugi strani pa drži, da so se tokrat vsaj zbrali tisti pravi ljubitelji tovrstne godbe, poleg seveda 'fensi študentarije', ki pozira in si podaja zadnje čase tako moderna "badiholijevska" očala. Za razliko od podobnih dogodkov sponzorirane vrste, ko je vsaj polovica (če ne več) kart podarjenih, je bilo občinstvo, ob dejstvu, da so karte zares kupili, temu primerno navdušeno.
The National so v Sloveniji pravzaprav že stari znanci, čeprav malokdo ve, da so 14. julija leta 2005, potem ko je bil sveže izdan njihov tretji album Alligator, nastopili v (že pokojnem) podbelvederskem klubu Shoto v Izoli, in to pred manj kot sto ljudmi. Vmes se je marsikaj spremenilo, saj so se s ploščo Boxer (2007) vpisali v prvo ligo svetovnih indie bendov, z njega pa je tudi uspešnica Fake Empire. Lanskoletna plošča High Violet pa je njihov status vrhunske indie atrakcije le še utrdila. Bloodbuzz Ohio je postala himna 40-letnega Matta Berningerja, človeka običajnega videza in globokega glasu.
Prav Berningerjev glas pa je tisti presežek, ki najbolj vpijoče predira zvočno sliko zadušene ritem sekcije in neizrazitih kitar. Njegov žametni bariton nas je tako v dobri uri in pol popeljal od pesmi Runaway, Anyone's Ghost, Mistaken For Strangers, prek Conversation 16, Afraid of Everyone, Slow Show, Think You Can Wait, do zaključka uradnega dela s prej omenjenima Bloodbuzz Ohio in Fake Empire. Prav pri slednjih dveh se je sicer dobro odzivno občinstvo razvnelo do konca in še bolj očitno uživalo. Tudi dodatek, ki sta ga najprej vpeljala About Today in Mr. November, je nato doživel vrhunec, ko je pevec med pesmijo Terrible Love z žičnim mikrofonom obkrožil celoten avditorij Križank, na veselje vseh, ki so ga hiteli trepljati po rami in fotografirati ta nevsakdanji trenutek. Koncert so brez ozvočenja zaključili z izvedbo pesmi Vanderlyle Crybaby Geeks, ki so jo z njimi zapela grla iz občinstva.
Berningerju je treba priznati, da kljub temu da je celoten koncert srkal vino, ki se ga je do konca nastopa že krepko prijelo, do te mere, da je metal mikrofone ter se opotekal na odru in pod njim, vse skupaj pristoji. Ali je vse skupaj imidž, poziranje ali pač način življenja, pa je že drugo vprašanje. Poleg tega pa je vokalno, ne glede na okoliščine, vse skupaj izvedel brezhibno. The National so na nevsiljiv način prišli na vrh in če jih večina pozna le po eni pesmi, to še zdaleč ni polna slika, kar smo lahko slišali tudi na koncertu v Križankah.
Da so dobri, vedo tudi sami. In Barack Obama, ki je pesem Fake Empire uporabil za svoje predvolilne filmčke. Izolo so si pred leti zapomnili po tem, da so morali koncert prekiniti zaradi nevihte, pevcu pa so po koncertu hoteli poleg masaže prodati še "celoten paket uslug". Morda si bo Križanke zapomnil po okajenem skakanju med občinstvom in dejstvu, da se je ulegel k bronastemu kipu morske nimfe ob odru.
Kakor koli že, The National so glasniki novodobnih trpečih duš, ki bi si rade ob njihovi otožni glasbi rezale žile, a za to preprosto nimajo "jajc". In če Berninger deluje kot Ian Curtis za novo tisočletje, se najbrž ne bo odločil, da bo odšel po stopinjah predhodnika in predstavnika neke druge generacije. Še dobro, kajti zanimivo bo slišati, kaj bodo The National ponudili v naslednjih nekaj letih. Do takrat pa ostaja dilema: ali so sposobni preseči sami sebe? Počakajmo in bomo videli.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.