The Cure: Nemčija, pardon, Avstrija, dober večer!

Britanske zasedbe The Cure ni treba posebej predstavljati, nastala je pred 40 leti, leta 1976, ko so se zbrali Robert Smith, Michael Dempsey, Lol Tolhurst in Porl Thompson. Sprva so se imenovali Easy Cure, nato pa odvrgli pridevnik "easy", po svoje pa je šel tudi Porl. Maja leta 1979 so izdali prvenec Three Imaginary Boys, na katerem je tudi legendarna pesem Boys Don't Cry. Sledila je plošča Seventeen Seconds (1980), na katerem je tudi eden njihovih prvih večjih hitov A Forest. Aprila 1981 so izdali Faith, na katerem se blešči singel Primary, zatem pa spomladi 1982 izdali mojstrovino depresije in obupa Pornography ter nealbumski singel Charlotte Sometimes. Na njem najdemo mojstrovine, kot so One hundred years, The hanging garden, Siamese Twins, A Strange Day. Ko so se izkopali iz obupa, so z željo po bolj pop usmeritvi izdali album Japanese Whispers s pesmimi Let's go to bed, elektronsko obarvanim The Walk in The Lovecats. Člani so se vmes menjali, prihajal in odhajal je basist Simon Gallup, prav tako se je vrnil Thompson, zamenjalo se je nekaj bobnarjev, dokler se ni za dlje časa zanje usedel odlični Boris Williams.

Leta 1984 so izdali album The Top, naslednje leto The Head on the Door, na katerem so hiti In Between Days, Close to me in A night like this. Sledile so plošče Kiss me, kiss me, kiss me (dvojna), odlična Disintegration, Wish, dvojni album remiksov Mixed Up, Wild Mood Swings, Bloodflowers, The Cure in 4:13 Dream.

Zasedba si je v štirih desetletjih nabrala dovolj stalne oboževalske baze, da lahko zadnjih osem let brez težav hodi na turneje, ne da bi izdajala nove albume. Smith je še vedno prvi glasnik svetovnega "goth" gibanja, na njegove koncerte še vedno hodijo vsi, ki so zasedbo poslušali pred 30 leti ali več, pridejo pa seveda tudi tisti "firbci", ki menijo, da jih je dobro v življenju  enkrat videti, ali nemara tisti, ki so ji spoznali v 90. letih, ko so postregli s svojim "hitom za množice" Friday I'm in Love in je ta pesem vse, kar od koncerta tudi pričakujejo.

Prav slednje pa je bilo zanimivo opazovati tudi v razprodani dvorani Marx Halle na Dunaju, v kateri so (na žalost?) imeli koncert v sklopu turneje The Cure 2016. Medtem ko bi bila zvočna slika v kaki Stadthalle najbrž prava pravljica, je bil koncert v hali, podobni našemu Gospodarskemu razstavišču ali zagrebškemu Velesejmu. Kar pomeni, da je zvok relativno v redu zgolj spredaj in morda v prvi tretjini parterja, drugod pa obsojen na precej neznosno odmevanje in nerazločnost. Po solidni predskupini The Twilight Sad iz Glasgowa, so se nekaj minut po predvideni 21. uri že zaslišali zvončki v uvodu za pesem Plainsong z albuma Disintegration. Klasičen začetek in postopno naraščajoče navdušenje, za koga celo solze sreče. Nadaljevali so kar z dvema favoritoma z istega albuma, Pictures of You in Closedown.

Smithu se leta poznajo v dodanih kilogramih, količini ličil, ki jih nanese na obraz, prav tako ostaja legendarno "razmršena goth čupa", basist Gallup (tokrat z majico Iron Maiden) stilsko prisega na rockabilly, s pričesko vred, bobnar Jason Cooper se solidno trudi biti tako dober kot nekoč Williams, klaviaturist Roger O'Donnell je večinoma negiben, čeprav si z občasnimi izbruhi veselja rad da duška, kitarist Reeves Gabrles pa je suveren na mestu nekoč izjemnega Thompsona.

Smith in kompanija namreč sploh ne potrebujeta novega albuma, zadnjega sta izdala leta 2008, da bi privabila množice. Če se vrnemo k sindromu "rad bi slišal Friday I'm in Love", pa na lahko ugotovimo, da večina ljudi dejansko pride zaradi prgišča pesmi, že omenjene, in še recimo Lovesong ali Boys don't cry. Zato je npr. še toliko bolj zanimivo, ko človek vidi lično urejene "gothe" ali kopije Smitha, ki žurirajo prav na te zelo očitno "zrolane" skladbe, zdolgočaseno pa zehajo ob pesmih, ki niso bili singli in jih je vsakemu pravemu oboževalcu verjetno toliko bolj zanimivo slišati, če niso že kar poslastica (The baby screams, Push, Sinking, Prayers for rain, Want, Shake dog shake ...)

A The Cure imajo v rokavu različne adute. Za vsakega nekaj, pravzaprav. Kdo je preskočil osnovno in srednjo šolo ter "prešprical" maturo njihove diskografije, mu še vedno ostanejo In Between Days, Lovesong, Just like heaven, Fascination Street, Lullaby in Close to me. Smith se je že na začetku "simpatično zmotil", da nikoli ne ve, ali je v Nemčiji ali Avstriji, sicer pa klasično vedno kakšno reče tudi na račun vročine, ki je bila tokrat, ob dejstvu, da je v Avstriji (še vedno) dovoljeno kajenje v zaprtih prostorih, ob koncu koncerta vedno bolj neznosna.