Zagotovo večina konec julija ne pričakuje, da bo doživela krepko jesenske temperature, a točno to se je zgodilo tokrat, ko je ob 18. uri in še kasneje dež v obliki nevihte krepko kazal svoje zobe v Furlaniji, v Čedadu, kjer je bil tokratni koncert Stinga in njegove zasedbe. V njej je kitarist in pomožni vokalist tudi njegov sin Joe Sumner, ki je poskrbel za ogrevanje občinstva. To je bilo še kako potrebno, saj so Italijani (morda poleg Špancev) morda najbolj zagreti koncertni navdušenci, ko gre za koncertno občinstvo. A tokrat je ponevihtno vreme, dejanski mraz (temperatura tam okoli 13 stopinj Celzija) in krepko šviganje vetra z vseh strani, zahtevalo še nekaj dodatne spodbude, stiskanja, da se je dalo ogreti, drugi pa so si pomagali s puloverji, vetrovkami, kapucami oz. vsem, kar jim je pač prišlo pod roke.
40-letni Joe Sumner, ki ima sicer svojo zasedbo Fiction Plane, bo morda nekoč, ko bo njegov zdaj 65-letni oče odšel v glasbeni pokoj, brez težav lahko pel njegove pesmi, v stilu Stinga mlajšega, saj ima neverjetno podoben glas očetovemu, in ga zna "zategniti" na skoraj identičen način. Stingu se tako za nasledstvo ni treba bati. Drži pa tudi, da je glasbenik sredi šestdesetih v neverjetni formi. Glasovno je, tako čez palec, kot da bi bil pol mlajši, saj poje kot v najboljših časih, baskitaro obvladuje za šalo, obenem pa daje na odru občutek, da je vse tako prekletno enostavno in lahkotno, da mu brez težav verjamemo, da zares ljubi in ima rad, kar počne. In to počne že 46 let, torej še nekaj let, pa bo na glasbeni scen pol stoletja.
Repertoar nove turneje, na kateri predstavlja zadnji album 57th & 9th, že dvanajste samostojne plošče po vrhu, sicer močno temelji na skladbah zasedbe The Police, saj je bilo njihoveih pesmi več kot tretjino, hkrati pa vplete še najpomembnejše favorite iz samostojne kariere, novih pesmi pa je zgolj za peščico (I Can't Stop Thinking About You, 50.000 in Petrol Head). A nič zato, saj smo po uvodni Synchronicity II, lahko takoj uživali v If I Ever Lose My Faith in You in Englishman in New York ter živahni Every Little Thing She Does Is Magic (skladbi The Police), sledile so še Mad About You, Fields of Gold in Shape of my Heart in pa "policijske" Message in a Bottle, Walking on the Moon, So Lonely in krepko izvirno zimprovizirano in razpotegnjeno Roxanne.
Joe je v spomin Davidu Bowieju zapel tudi akustično izvedbo njegove Ashes to Ashes, v nekaj refrenih pa sta pri dveh pesmi zapela tudi oče in sin. Seveda Sting tudi tokrat ni pozabil na Desert Rose, tik pred koncem pa izvedel še Every Breath You Take ter za sam konec prihranil še Fragile.
Toliko kvalitetne, vrhunsko ozvočene ter perfektno izvedene glasbe malokrat slišimo v slabih dveh urah, kot je trajal pričujoči koncert. Sting ostaja ena od osrednjih figur popularne pop-rockovske glasbene scene in če bo vztrajal še kakšno desetletje in s tako energijo in na takem nivoju, potem se mu lahko samo klanjamo. Bolje bi bilo že težko, bi lahko dejali. Slovenci bodo menda večinsko romali v hrvaško Areno v Pulju, kjer se bodo lahko naužili točno tega, poleg zgodovinsko-pravljičnega okolja. A zagotovo je bilo v Čedadu, ne glede na mraz in veter, morda še lažje in bolj pristno užiti kanček Stingove perfekcije. Tudi pod odrom, ali vsaj krepko bližje njemu kot bo to možno v Pulju, saj je vsak, ki je želel, lahko odšel bližje odru, vsaj v drugem delu koncerta, saj je pri Italijanih v navadi, da se radi poženejo pod oder, ne glede na to, če je koncert sedečega tipa, kot je bil tokrat. Nekakšen parter je bil tokrat krepko zadaj, za vsemi tistimi, ki so plačali vstopnice za sedišča.
Če ste navdušenci nad Stingovo glasbo, potem si ga čimprej oglejte v živo, sicer pa je Sting nedvomno eden tistih, ki se ga vedno splača ujeti na koncertu, saj je dober v vsakem kontekstu, ki si ga zastavi. Upamo pa lahko samo, da bo še dolgo tako.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.