Silence: Glasbena intima s 60 simfoniki

Album Musical Accompaniment for the End of the World je duet Silence izdal leta 2012. Po navdušenju in razprodanem Cankarjevem domu, sta se Boris Benko (glas) in Primož Hladnik (klavir) sedaj vrnila na "kraj zločina". S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, pianistom Igorjem Vićentićem in dirigentom Tomislavom Fačinijem sta se predstavila tokrat v precej večji Gallusovi dvorani, saj je bila Linhartova leta 2012 v (pre)hitro razprodana. Razprodana pa je bila tudi tokrat, četudi se kdo od povabljencev v parterju ni prikazal.

Silence sta poleg omenjenega doslej izdala albume Ma non troppo (1997), Unlike a Virgin (1999), Vain, a Tribute to a Ghost (2004) in dvojno antologijo Key Silence (2006), za po povrhu pa "glasbeno podložila" še kup gledaiških predstav, od Pandurja do Betontanca. Tokrat je bil naslov koncerta "prvo srečanje preživelih po koncu sveta", kot se je izrazil Benko. In če je album nosil podnaslov "pesmi za dva klavirja, obzirni sintetizator in glas", je šestdeset simfonikov za povrhu pričaralo vrhunski glasbeni dogodek, ki pa je ne glede na številčnost glasbenikov na odru prikazal glasbeno intimo najvišje možne vrste, kjer šteje vsak ton in zvok. Kjer ni nič odvečnega, vse ima svoje mesto in namen.

Od novejših skladb sta izstopali Death is New York in Electricity, celoten nastop pa so pospremile "fluidne" projekcije večinoma pretakajočih se tekočin in vzorcev. Za kultni faktor so pred vhodom poskrbele hostese v zaščitnih maskah, v kakšni je med koncertom nastopil tudi posebni gost, step plesalec. In ko smo že mislili, da nas nič ne more presenetiti, so med eno pesmijo na oder prišle štiri miške (igralci SMG s Primožem Bezjakom na čelu), ki so poskrbeli za nekakšen "lynchevsko-igrani" moment (če se spomnimo njegovih Zajcev ali Twin Peaksa).

Uradni del je bil večinoma iz novejših pesmi, nato pa se je Benko ob neverjetno subtilni in nežni klavirski podlagi Vinćetića in Hladnika ter simfonikov v dodatku ozrl še po starejših Skin, Runalong in Kraljestvu mačjih oči. Ko "preživeli" kar niso in niso nehali ploskati, so si po še dveh prihodih na oder prislužili še priredbo Fever in še eno reprizo "s konca sveta". Fever bi pravzaprav lahko zamenjali s katerim od svojih favoritov, ki jih v njuni diskografiji ne primanjkuje. A morda nas to čaka na naslednjem srečanju "preživelih" ...