Silence ali skoraj srhljiva perfekcija glasbenega minimalizma

Duo Silence, v katerem ustvarjata Boris Benko in Primož Hladnik, je že zdavnaj prestopil tisto mejo, da lahko rečemo, da gre za kultno zasedbo. Njuna naravnost fanatična obsedenost z glasbenim perfekcionizmom je nedavno postregla z novim vrhuncem, in sicer albumom Musical Accompaniment for the End of the World (Songs for Two Pianos, Tactful Synths and Voice). Njuna horda privržencev je tako morala čakati debelih osem let, od sredine aprila pa je pred nami nov plošček, ki je izzval naravnost navdušujoče odzive strokovne javnosti, tokrat pa je bila idealna prilika, da ga spozna še ljubljansko občinstvo.

Za prgišče glasbe, ki smo je bili na tako prefinjen način deležni ta večer, so po vzoru podnaslova albuma poskrbeli glas, dva klavirja in nekaj sintetičnih zvokov. Benko, ki premore enega (če že ne najboljšega, pa prekleto blizu) moških vokalov pri nas, je v uri precej statično občinstvo popeljal prek skladb s plošče, ki izžarevajo čutnost, ljubezen, skratka dušo in srce. Pri taki izvedbi, ki zveni tako natančno kot na plošči, zagotovo pa še bolj doživeto, ne nazadnje je šlo za koncert v živo, lahko samo obstanemo odprtih ust. In kdor se je za uro prepustil in odtaval v glasbena prostranstva, ve, o čem je govora. Silence poslušajo ljudje, ki od glasbe želijo nekaj več. In ker Benko in Hladnik to (pre)dobro vesta, znata ponuditi veliko. In še več. Da je njun ustvarjalni izvir vedno močnejši in številčnejši, pa pričajo pretekli štirje albumi ter glasba za okoli trideset gledaliških, lutkovnih in plesnih predstav.