Peter Prevc navdušuje tudi Zdravka Čolića

15. aprila boste nastopili v Mariboru. Kakšni spomini vas vežejo nanj?

Že vse od začetka kariere je bil Maribor poleg Ljubljane mesto, v katerem sem v Sloveniji vedno nastopil. Po sedmih letih se bom spet družil z občinstvom. Tam imam tudi prijatelje, s katerimi smo se spoprijateljili že v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Po navadi se vidimo in gremo do jezera ali pa v okolico proti Pohorju in si v gostilnicah privoščimo lokalne specialitete. Okolica je čudovita, tako da vedno ostanem nekaj dni dlje. Tudi tokrat bom. Z občinstvom se bom družil 15. aprila, s prijatelji pa še kakšen dan več. Verjetno bom prišel z družino. Takrat bo že malo lepše vreme. Morda se bomo malo sprehajali po Pohorju in okolici.

Vaši hčerki sta že skoraj najstnici. Imata že kakšni simpatiji? Kako gledate na to?

Starejša Una Zvezdana, ki ima 14,5 leta, jih ima, mlajša, Lara, ki je stara 9,5 pa še ne. Una Zvezdana želi samo hoditi ven s prijateljicami in prijatelji. Želi izkusiti nekaj novega. Zdaj je v tem obdobju. Puberteta. Samo, da bo šola ok. A to je del življenja. Tata je sicer glede tega zelo liberalen in precej popustljiv. Mama je bolj stroga. Včasih se moram tudi jaz delati strogega, a mi to ne uspeva najbolje. Otroka namreč to občutita, saj to ni naravno. Še posebno starejša hči. Če imaš rad hčerki, je to zelo težko. A včasih moram biti tak. To je najhujše obdobje. Težko rečem, kako se počutim ob tem. Tudi če bi bil psiholog, bi bilo težko. Drugače je, če pomagaš drugim ljudem, kot če gre za tvoje otroke, tvoje prijatelje, tvojo družino.

V Mariboru boste peli pred 5.000-glavo množico, nastopali pa ste že pred mnogo večjim občinstvom. Kaj vam je ljubše?

Vsi koncerti so ok. Tako mali kot veliki koncerti imajo svojo energijo, ki pa je povsem drugačna. Za manjše koncerte – 4.000-5.000 ljudi - človek reče, da je to koncert. Tu še obstaja neki nadzor in se energijo še da nadzorovati, kar je več, je pa že doživetje. Pri večjih je prisotna masovna energija, ki sicer ima neki draž. Kot denimo na mojem koncertu ob vstopu v novo leto v Budvi. Ljudje se dobro počutijo, pijejo, se sprehajajo, pojejo ... To je poseben dogodek. A nekako imam rajši nadzorovane koncerte za omejeno število ljudi. Na teh se tudi bolje slišimo in zvenimo, saj lahko tehnično bolj nadzoruješ samo pesem in glasbo kot na odprtih prostorih, kjer je večje število ljudi.

Na svoji zadnji turneji Vatra i barut ste skupno nastopili pred skoraj pol milijona ljudi. Ste morda kdaj šteli, pred koliko ljudmi ste peli v vsej svoji karieri?

Ne, čeprav obstajajo neke številke. Zdaj sicer ni več klasičnih turnej. Ti izdaš novi album, prideš pa tja, kjer te želijo. To ni turneja v smislu, da si ves čas na poti iz enega v drugo mesto. Zdaj je to po potrebi. Je pa res, da sem bil v obdobju zadnjih dveh let zelo delaven. Imeli smo 40–50 koncertov, kar je zelo veliko v primerjavi z dvema ali tremi turnejami predtem oziroma z zadnjimi 10–15 leti. Tokrat smo z ekipo malo več delali. Potrudili smo se. A tudi poklicali so nas. Tako da je to povezano tudi z željo organizatorja, da se nekje pojaviš.

Od kod vam kondicija za vse te nastope?

V zadnjem času nisem preveč zadovoljen sam s sabo. Upam, da se bom malo popravil za naslednje obdobje. A sem bolj kampanjski tip človeka. Včasih malo bolj skrbim zase, včasih pa malo manj. Včasih malo več sedimo, se družimo, pogovarjamo, ob tem pa včasih malo več poješ in popiješ in imaš kakšen kilogram več, ki ga moraš potem izgubiti. Lahko bi bilo bolje. Generalno, kar zadeva kondicijo za koncerte, pa mislim, da je imam dovolj in da za zdaj dobro delujem. V prihodnje pa bomo videli, kako bo.

Glas je naravno dan. Edino, kar je zanj potrebno, je počitek, med katerim čim manj govorim oziroma molčim. Zame je to najboljše zdravilo – poleg malce konjaka pred nastopom. Nekaj ur pred koncertom popijem v vodi raztopljeno tableto s kalcijem in C-vitaminom, se malo razpojem in to je to. Pred koncertom želim malo počitka. Želim biti sam s sabo. To mi koristi, saj sem potem bolj sproščen. Druženje puščam za po koncertu.

Ker sta od izdaje zadnjega albuma minili dobri dve leti, morda že pripravljate material za novo ploščo?

Da. Ustvaril sem že nekaj materiala, nekaj melodij z delovnimi besedili. Sicer pa mislim, da se ni treba dolgo ukvarjati s pripravo plošče. Čim namreč mine pol leta, ti vse, kar si naredil, začenja postajati nevšečno. Če nekaj dolgo časa počiva – ni to vino, da bi bilo z leti boljše – začneš dvomiti o vsem – v smislu, da bi lahko naredil bolje, drugače. Tako da se bom zdaj skoncentriral do jeseni. Do konca leta bi namreč rad izdal že novi singel, potem pa še novi album. Najprej zbiraš pesmi, potem sledi aranžiranje in produciranje. Zatem pa studio. Rad bi delal kje zunaj. Tam namreč dobiš nekega novega snemalca, neki novi prostor, neko drugo energijo. Sprememba je tukaj dobrodošla. Pogosto smo z ekipo delali v Novem mestu, kjer imajo enega najboljših studiev v regiji, in v Veliki Britaniji. Enkrat smo bili pri Petru Gabrielu, pa v Metropolisu in še v nekaterih drugih londonskih studiih. Ali bo novi album miksal Nikša Bratoš, ki je zares dober, ali neki tujec, še ne vem. Ni pa slabo imeti nekega našega človeka, ki razume tekste in bolj pozna glasbeni stil naše regije. Tujec gleda glasbo kot instrument - na ekranu po višini tonov in frekvenc - naš človek pa razume, za kaj gre. Tako da je vedno dobro pri projektu imeti nekoga našega.

Priložnost dajete tudi novim avtorjem. Kako jih izbirate?

Ne čutim se dolžnega sodelovati z nekom samo zato, ker sem že. Rad delam z novimi avtorji. Pesem izberem, če mi je všeč melodija oziroma besedilo. Pri albumu Vatra i barut so tako svoje pesmi prispevali Maya Sar iz Sarajeva (pesem Zar se nismo shvatili), Bruno Kovačić iz Zagreba (pesem Samo pričaj) in Antonija Šola iz Zagreba (pesem Što ti dadoh). Nikša Bratoš pa je naredil aranžmaje. Mislim, da je lepo imeti nekoga novega, a le, če ima kaj dobrega, ne pa samo zato, ker je nov. Sicer pa mi ni pomemben stil pesmi. Lahko je nekaj, česar do zdaj še nisem delal. Mogoče je to še boljša varianta. Rad bi, da bi kdo naredil nekaj, česar do zdaj še nisem pel, morda rap ali pesem s kakšno arijo v refrenu ali v drugačnem stilu, kot sem ga pel do zdaj. Zakaj pa ne? Pri novem albumu je vedno dobro narediti kakšno spremembo. Pomembno je spremeniti tudi producenta. Če spremeniš njega, si takoj spremenil celo podobo. Tudi to občasno ni slabo. Ali pa vzameš novega sodelavca producenta. Ni nujno, da naredi vse pesmi, lahko naredi le dve ali tri, a je takoj nov okus.

Ste kdaj za kakšno skladbo mislili, da bo zagotovo hit, pa ni bila, in obratno?

Se je zgodilo. Ne, da ni bila uspešna, ni pa bila takšen hit, kot smo pričakovali, da bo. Če ti je nekaj všeč, za tem stojiš in to poskušaš čim bolj promovirati prek petja na koncertih in predvajanja na radiih, televizijah ter na spletu. A tega ne moreš narediti 100-odsotno, le 60–70-odstotno. Nas je pa tudi presenetil uspeh kakšne pesmi bodisi zaradi besedila bodisi zaradi melodije. Mislim sicer, da so pri nas bolj pomembni teksti v nasprotju z Veliko Britanijo in ZDA, kjer je veliko bolj pomembna produkcija. Tam si izmislijo novi ritem, pa bo pesem hit, ker je v igri nova 'fora'. To se pri nas zelo težko zgodi. Pri nas je pomemben tekst, o čem poješ, šele potem melodija.

Imate svojo najljubšo pesem?

Imam veliko pesmi, mislim, da jih je v karieri nastalo že čez 200. Zelo mi je všeč balada, šlager, ki je sicer zdaj že malo demode, a je lepa - Pjesmo moja avtorja Jovana Jovanovića Zmaja v aranžmaju Kornelija Kovača z albuma Zbog tebe. Mislim, da je to neka oda ljubezni, oda prijateljstvu. Morda mi je ta tako všeč ravno zaradi altruizma, ki ga vsebuje. Na predprejšnji turneji sem z njo zaključeval koncerte. Pa pesem Kemala Montena Sinoć nisi bila tu – s katero se je pravzaprav začela moja solistična kariera. Ti sta mi padli zdaj na pamet. Sicer pa se ne bi mogel odločiti za nobeno.

Ste tudi eden redkih, ki se še ni odločil za prisotnost na družbenih omrežjih. Kako to?

Slabo delujem v tej smeri. Tega niti ne maram preveč, to so moje stvari. Nimam niti svojega profila na Facebooku in Twitterju. To, kar obstaja, je delo mojih oboževalcev oziroma ljudi, ki se lažno predstavljajo kot Zdravko Čolić. Pa tudi tehnološko nisem najbolj spreten. A to namesto mene delajo drugi. Jaz sem prisoten samo na spletni strani, samo tam so informacije z moje strani. Družbena omrežja so sicer nujno zlo. Tega nikomur ne zamerim. Ljudje na ta način dobro komunicirajo, in to je potrebno. Zamujam z vsem tem. V to nisem vključen. Zato pa se pojavljajo drugi v mojem imenu.

Pa vas to ne moti?

Me, a ko pobrišeš enega, se takoj pojavi drug. Saj veste, kako je s tem. To je večna borba.

Zato pa zelo radi spremljate športne borbe ...

Da. Šport je del mojega življenja. Ne spremljam ga pretirano. Včasih tudi malce izgubim kontinuiteto. A spremljam vse, kar je pomembno. Prevc mi je trenutno največji hit. Tako zelo je dober. Gledal sem tudi novoletno turnejo. Prevc je res neverjeten talent. Fenomen. Nezemljan. Enkrat bi si rad skoke ogledal v živo. Vem, da so zdaj naredili novo letalnico v Planici. Mislim, da bo ta vikend padel nov svetovni rekord. Tako vsaj pravijo. To moram gledati.