Peter Gabriel: Gurmanska poslastica v treh hodih – s posladkom!

Potem ko je s prijatelji na univerzi konec šestdesetih osnoval progresivno rockersko zasedbo Genesis in z maskiranimi koncertnimi spektakli dosegel slavo, se je sredi sedemdesetih podal na samostojno glasbeno pot. Peter Gabriel je preprosto postal prevelik za glasbene okvire, ki so po njegovem presegali zmožnosti matične zasedbe. Kot je nekoč dejal, pač kolega "Mika Rutherforda ni mogel prepričati naj kitaro igra kot Pete Townshend", a Gabriel je imel drugačne načrte. Uveljaviti je hotel svoje ideje, imel pa je namen ustvarjati tudi filmsko glasbo, saj naj bi mu ponudili film Izganjalec hudiča. Zadeva se ni izšla, "napako" pa je popravil leta kasneje, ko je sprejel izziv in z glasbo opremil Scorsesejev film Zadnja Kristusova skušnjava.

Štirje albumi brez naslova so pričali o njegovem postopnem vzponu na poti samostojne kariere, kamor je ves čas vključeval zanimive glasbene ideje in odklone. Leta 1987 pa je prišel njegov "pop trenutek", saj je bil teren goden, da sprejme njegovo inovativnost tudi na področju videospotov. Njegov Sledgehammer je namreč osvojil MTV, številne nagrade in tudi mlado občinstvo, ki je poskrbelo, da pesem še danes velja za njegov največji hit. Album So pa je kot celota prava mojstrovina. Na njem so še Mercy Street, Big Time, In Your Eyes, Red Rain in tako naprej. Pozabiti ne gre na duet Don't Give Up, za katerega je imel sprva v mislih Dolly Parton, ki pa zanj, kot je dejal "še nikoli ni slišala", zato se je potem odločil za Kate Bush in – zmagal.

In prav album So Gabriel predstavlja na turneji, ki jo je pričel že lani, in sicer v imenu 25. obletnice albuma, a na veliko veselje poslušalcev, turnejo Back to Front še vedno nadaljuje. Na koncertih z enako zasedbo kot leta 1987, David Rhodes na kitari, Tony Levin na baskitari, na klaviaturah David Sancious in Manu Katché na bobnih, tak poskrbi za pravo poslastico zvokov in vizualij. Igrajo pa še nekatere druge pesmi iz svoje bogate kariere. Veseli pa so ga bili tudi številni Slovenci, med njimi tudi recimo glasbeniki, člani skupin Dan D in Nude, Aleš Klinar z Anjo Rupel in še nekaj nekaj sto duš, ki je obiskalo dvorano Stadthalle v Gradcu.

Gabrielov koncert sta uvedli švedski članici iz njegove spremljevalne zasedbe, ki ju je najavil, nato pa je ob točno določeni uri na oder prišel še sam in zbrano množico na mah osvojil s svojo solidno nemščino. Pobriti sivolasi 64-letnik je napovedal, da bo večer potekal v treh hodih, najprej akustična predjed, nato prvi hod in glavna jed. V prvem delu je sedel za klavir in izvedel pesmi What Lies Ahead, Come Talk To Me, Shock The Monkey in Family Snapshot. Zanimivo je bilo, da so luči, ki osvetljevale občinstvo, prvih nekaj pesmi ostale prižgane, nato pa se je začelo dogajati tudi na odru, saj so svoj ples pričeli žarometi in velikanski ekran v ozadju. Posebna domislica je bilo pet dvigal, kakršna ponavadi uporabljajo za kamere, a so bili tokrat na vsakem po trije reflektorji s premikajočimi glavami in kakšna manjša kamera, ki je po potrebi v živo prenašala dogajanje na odru. V drugem delu smo lahko slišali šest pesmi, med njimi Digging in the Dirt, Secret World in poskočno Solsbury Hill.

A čas je bil za glavno jed, pesmi z albuma So. Red Rain je postregel z mega vizijo digitalne grafike, najprej padajočega rdečega dežja v slogu filma Matrica, potem pa člane zasedbe v razkošno dodelnih animacijah. Sledila je veličastna izvedba največje uspešnice Sledgehammer, nato čutni duet Don't Give Up s spremljevalno pevko, posebej se je potrudil pri Mercy Street, ki jo je izvedel v leže, obkrožen s kamerami, da smo dogajanje lahko spremljali na zaslonih. Ena najlepših njegovih pesmi nas je (skoraj) popeljala k bistvu vsega stvarstva, kar je sam vizionarsko ponazoril z zvijanjem v fetusni položaj nerojenega otroka v maternici. Bombastična Big Time je spet ozračje napolnila z energijo, za konec pa še podaljšana izvedba In Your Eyes ob živopisanem mozaiku mavričnih barv. A sledil je še "posladek", v katerem je Gabriela "požrl stolp", saj so izvedli pesem The Tower That Ate People, v katerem se je nanj z vrha odrske konstrukcije spustil stolpec, on pa je v slogu velikih čarovnikov potem izginil in tako zaključil pesem. Za veliki finale pa je prihranil pesem Biko, o južnoafriškem borcu proti apartheidu, zapel pa jo je ob izdatni pomoči občinstva. Po dobrih dveh urah se je zahvalil vsem, ki so pripomogli k spektaklu, od lučkarjev do voznikov in tistih, ki skrbijo za zvok, sliko in vse ostalo, brez katerih "ne bi bilo nič".

Koncert je vrhunska partija glasbene perfekcije, z dodelanim in dobro premišljenim vizualnim delom, med katerega vržejo nekaj elementov osemdesetih, kot je npr. Gabrielovo poplesavanje. Vrhunska glasbena izkušnja je pokazala, da obstajajo izvajalci in koncerti, ko človek ne potrebuje čepkov, saj je zvok preprosto odličen in v katerem se da uživati od začetka do konca. Petru, ki je nekoč dejal, da "slava super kraj za obiskati, a beden za tam živeti", pa lahko ob takem tempu in izkušnji, kot jo ponuja, lahko zaželimo samo še – na mnogo let in na še kakšno ploščo. Za slednjo obstaja možnost, saj, kot pravi sam, še vedno verjame v albume. Upamo, da res.