Papa Roach: Tudi seks, droge in rock'n'roll niso več to, kar so bili nekoč!

Potem ko so prvi dan svoje, z nekaj tehničnimi težavami, "odžagali" Dubioza Kolektiv, Elvis Jackson, Mi2, Hamo & Tribute 2 Love, Eskobars, DreamOn in drugi, je bil drugi dan še bolj mednarodno obarvan, in sicer sta bili glavni zasedbi večera Američani Papa Roach in Kanadčani Billy Talent. Pred njimi pa še "reške pi*ke" Let 3, domači Niet, Generacija Rudolfovo, Šinobusi iz Srbije in drugi.

Rock Otočec se je z Otočca preselil v Ljubljano, na kopališče Laguna, kjer se je s sloganom "manj blata, več muske" odvila letošnja doza "rajanja", ki je vsa ta leta privabila več ali manj ljudi iz vse Slovenije. S tem poudarkom, da je bilo letos tega "rajanja" precej manj, saj kake "hude akcije" po bazenih ni bilo opaziti, kar je precej v nasprotju z vsem blatnim dogajanjem in rajanjem na Otočcu v preteklih letih ter sproščanjem v osvežilni Krki.

Letos dvodnevnemu festivalu ni šlo na roke niti vreme, saj je oba dneva tudi deževalo, kar je morda nekoliko skazilo sicer dokaj poletno vzdušje. Če so prvi dan Elvis Jackson "preživeli" dva izpada elektrike, Dubiozi pa so gasilci dobesedno "zalili" njihovo tehniko, so najbrž mnogi, še posebej organizator Franci Kek, držali pesti, prekrižane prste, fige in še kaj, da bi šlo drugi dan vse po sreči. In šlo je. No, ja, skoraj.

Ko se je zvečer po osmi uri začelo resneje dogajati, so v svojem žurersko poskočnem slogu udarno nastopili reški Let 3, ki so v svoji značilni teatralični maniri razigrali vedno bolj zgoščeni živelj pod odrom. Prvi vtis ob večernem prihodu je sicer bil, da ljudi ni toliko, kot bi sicer lahko pričakovali, a vseeno precej več kot prvi dan. Že ob naslednji skupini, domači punkovski atrakciji Niet, je bilo začutiti tisti tipičen "vtis", ki ga obiskovalec lahko užije, da je na Rock Otočcu, da je ljudstvo prišlo "žurat", da je v zraku nedavni konec šolskega leta, da se je treba sprostiti, uživati, pa čeprav pod nogami ni blata, temveč asfalt, in v zraku ni čutiti vlage, ki prihaja iz Krke, temveč kaplje dežja iz vedno bolj grozečih oblakov nad Ljubljano. Niet so s standardnim repertoarjem dodobra pripravili teren, saj so za njimi prišli prvi od dveh zvezdniških gostov letošnjega festivala.

Papa Roach je kalifornijski bend, ki je že dve desetletji na sceni. Za pasom ima kup hitov in čeprav je bil še pred tedni "deseti bend tretjega dne" na nemškem Rock Am Ringu in Rock Im Parku, je bil zdaj glavna atrakcija na "mini" odru Rock Otočca! Poskakujoči frontman Jacoby Shaddix, navajen obvladovati precej večje množice, se ni dal zmotiti, saj je na oder ob bučni spremljavi vnesel energijo, ki bi jo lahko "kidal" z lopato. A po prvi pesmi je prišla na vrsto usodna druga in tretja ... Znova so bile, ob najbolj neprimernem trenutku, na vrsti tehnične težave. Dvakrat je zaradi domnevnih težav na povezavi oder-mešalna miza izklopilo zvok ozvočenja, dokler ni pri tretjem Jacoby zapustil oder. In ko se je frapiranemu občinstvu, ki niti ni žvižgalo, zazdelo, da je vsega konec, se je začelo skandiranje "Papa Roach, Papa Roach ..." In sledili so trenutku negotovosti. Na oder je prišel zaskrbljeni Franci Kek in željnemu občinstvu, iz katerega so prihajali žvižgi, sporočil, da "imajo težave z zvokom, ki jih rešujejo, in da takoj, ko jih bodo rešili, pridejo Papa Roach nazaj." Kriki navdušenja. In res so težavo dokaj hitro rešili, Jacoby pa je zadevo komentiral: "Sranje se dogaja, a šov se mora nadaljevati!" In se je. Mladina se je do konca znorela pod odrom in niso je motile niti dežne kaplje ob sicer vedno bolj grozeči nevihti.

Papa Roach morda niso (več) na svojih vrhuncih. Pevec je šel v preteklih letih skozi osebni pekel drog, alkohola in še česa, a se je iz vsega skupaj izvlekel. Zasedba je lani izdala sedmi album The Connection, na katerem je slišati nekaj več elektronskih zvokov, no, v živo pa seveda še vedno najbolj vžge njihov hit, s katerim so se na prelomu tisočletja prebili v prvo ligo – Last Resort. Pravzaprav ne gre Papa Roach ničesar očitati, kljub težavam in vsemu, kar je spremljalo njihov nastop, so poskrbeli za dober žur in pustili pozitiven vtis, kar gre pripisati njihovi profesionalnosti in neverjetni energiji pevca, ki je kljub nekaj odvečnim kilogramom in (menda) težavami z glasom nastop suvereno pripeljal do konca. Pravzaprav zanimiva premiera benda, ki je prvič igral v Sloveniji. Spomnimo pa se, da bi morali ob boku Marilyna Mansona in The Cult igrati pri nas že leta 2001, a je koncert takrat (žal) odpadel. V videoprispevku si oglejte klepet z baskitaristom Tobinom Esperanceom.

Sledil pa je še zadnji adut večera, kanadski melodični punkerji Billy Talent. Brez kakršnega koli pompa so se pojavili na odru in takoj "užgali", kot je bilo treba. Občinstvo jih je dobro sprejelo in čeprav je nebo nenehno grozilo, da se bo "zjokalo", se slednje, razen nekaj dežnih kapelj, ni zgodilo. Tudi frontman Benjamin Kowalewicz ni ostal dolžan in je ponudil kar najboljše iz svojega arzenala. Njegov sicer dokaj visok in vreščeč glas nas je z vokalnimi rafali popeljal preko njihovih poskočnih in s kitarskimi rifi nabitih pesmi, za občinstvo pa se je zdelo, kot da svojo energijo hrani za konec, ko se je popolnoma razživelo ob verjetno največjih dveh uspešnicah benda Fallen Leaves in Red Flag z drugega albuma.

Rock Otočec je tako nekako padel v "tranzicijsko" dobo, ko se je iz svoje dolenjske zibelke (dokončno?) preselil v bolj urbano okolje. Precej ljudi je sicer mnenja, da je "pravi Otočec tam, kjer je bil prej", a če vzamemo v obzir, da se je tokrat bolj kot blatu, žuru in popivanju poskušal približati svojemu (bojda?) osnovnemu poslanstvu, torej glasbi, potem mu velja pokazati palce gor in da bi se tradicija nadaljevala še naprej. Tisti, ki so tja prišli zgolj zaradi žura, pa ga bodo vedno našli oz. si ga prikrojili po svoje, ne glede na okoliščine. Tovrstnim veseljakom, se zdi, pravzaprav nikoli ni (oz. ni bilo) pretirano pomembno, katera skupina igra na odru ...