Pankrti, 30 let pozneje

Skupina Pankrti, ki se z desetimi udarnimi leti delovanja, med letoma 1977 in 1987, ko so uprizorili poslovilni Zadnji pogo v Ljubljani, nedvomno zapisala med legende. Skupina se je s "kapitalistično" glasbo nekdaj upirala proti obstoječemu sistemu, za kar sta skrbela tekstopisca Gregor Tomc in pevec Peter Lovšin. Njihov politični naboj pa se je z leti porazgubil, saj je njihova zadnja plošča Sexpox (1987) že pretežno hedonistična. Tokratni koncert je bil nostalgični izlet v čase nekdanjega sistema in hkrati vpogled v njihov bučen glasbeni katalog in nadvse uspešno kariero.

Za uvod v večer sta poskrbeli skupini Carina in Elektrika. Slednja je lani posnela tudi priredbo pesmi Pankrtov Zadnja ljubezenska pesem, ki jo lahko najdemo na kompilacijski "tribute" plošči Pankrti 06, zaigrali pa so jo tudi tokrat.

Četrt čez deveto zvečer pa je na oder po neizvirnem DJ-anju in vrtenju Sex Pistolsov stopila "njegova visokost" Peter Mlakar, ki je poduhovičil, da obiskovalci zagotovo potrebujejo zdravnika, da so prišli na tokratni koncert in napovedal zvezde večera. Na oder so stopili Pankrti v postavi Peter Lovšin (vokal), Bogo Pretnar (kitara), Boris Kramberger (bas), Slavc Colnarič (bobni), z gostujočim češkim kitaristom svetovnega slovesa Ivanom Kralom (igral je s Patti Smith in Iggyjem Popom), na kitari.

Začeli so s pesmijo Počitnice na morju, ki ima v besedilu njihov slavni slogan "nč se ne premakne", ki so ga uporabili tudi za naslov njihove nedavne antologijske razstave v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine. Nadaljevali so z rafalom njihovih starejših pesmi (Lepi in prazni, Jest sem na liniji, Sedemnajst, Kdo so ti ljudje, Gospodar, Slavni razglas, Živ spomenik nemunosti, Greva drugam, Punca ne še umret, Zastave v prvem planu) ter novejšimi Sistem svobode, Umazane igre in Adijo Ljubljana. Kar je bil tudi uradni zaključek prvega dela.

Nato je dve pesmi za "intermeco" zapel Kral, Pero pa se je vrnil za drugi del, ki je bil nedvomen vrhunec večera. Kako tudi ne, saj so zaigrali pesmi Za železno zaveso, Vodja, Totalna revolucija, Lublana je bulana, Zvečer v mestu in pa eno od dveh najbolje sprejetih (in pričakovanih) pesmi večera Osmi dan, sledili pa sta še Zadnja ljubezenska pesem in Anarhist. Za dodatek pa še Metka, obvezna Bandiera Rossa ter ZK pank.

Soliden koncert je minil v znamenju punk nostalgije. Pero ga je v svojem slogu posvetil vsem svojim "bivšim in bodočim" puncam in čeprav si je sem in tja privoščil kakšen "kiks", je koncert, kljub popiti steklenici viskija, korektno odpeljal do konca. Mogoče bi si bend zaslužil boljše ozvočenje, a navsezadnje je bil to punk koncert, ki čistejše zvočne slike niti ne zahteva oz. potrebuje.