Živa legenda Bob Dylan za svojih 74 let še vedno suvereno pelje svojo karavano dalje. S petčlanskim bendom vrhunskih glasbenikov se je po petih letih, nazadnje je pri nas gostoval leta 2010 v ljubljanskem Tivoliju, spet vrnil v Slovenijo. Tokrat v Stožice, kjer je v dveh "rundah" ponudil dvakrat po devet pesmi in dve v dodatku.
Dylan je bil iz prve vrste videti, kot da še vedno uživa v tem, kar počne. Prav nič okoren, a letom primerno upočasnjeni gospod, ki mikrofon na stojalu zibajoče nagiba k ustom, je bil pred leti (kot piše v knjigi Zapiski) na tem, da zaključi kariero, saj je nenadoma ostal brez glasu, naveličan od vsega. A se mu je ta vrnil, saj se je morda spet pokazalo dejstvo, da pač "opravlja božje delo" in da je to "edino, kar zna", kar je že nekajkrat izjavil.
Da, Dylan pač nima več glasu, kot ga poznamo na pol stoletja starih posnetkih, tudi njegovi stari hiti ne zvenijo več tako kot na ploščah, a nadaljuje, ker je to njegovo (edino in pravo?) poslanstvo. Postregel je večinoma z novimi pesmimi z zadnjih dveh plošč Tempest in Shadows in the Night, vmes pa navrgel kultno Tangled Up in Blue, v dodatku pa postregel še z legendarno Blowin' in the Wind ter slabi dve desetletji staro Love Sick.
Njegov raztrgani glas, ki je že večino njegove kariere kot nekakšen zaščitni znak, še vedno "drgne" naprej, hkrati pa po eni strani zveni, kot da mu petje povzroča velik napor, po drugi strani pa da je to nekaj najbolj običajnega in da osmišlja vse, kar Dylan pravzaprav za ta svet pomeni. Ali je dober pisec in slabši izvajalec, pa bi se dalo razpravljati. Že nekaj časa je prepričan, da je napisal dovolj in najbrž ima povsem prav.
Številni najbolj vneti privrženci v prvih vrstah si kar niso mogli kaj, da si ne bi želeli Dylana tudi fotografirati, vsaj z mobilnimi telefoni, čeprav je bilo fotografiranje strogo prepovedano in je imelo pet varnostnikov pod odrom precej dela, ko so "lovili" vse prekrškarje in jim z ročnimi svetilkami onemogočali delati posnetke.
Za razliko izpred petih let, je Dylan igral precej manj uspešnic, takrat je zapel celo legendarni Like A Rolling Stone in All Along The Watchtower. Tokrat so novejše pesmi morda izpadle nekoliko melanholično, kar pa večinoma starih rockerjev, ki so prišli (vnovič) pogledat živo legendo na odru, ni motilo. Večinoma je vsaka pesem doživela gromek aplavz, številne mlade generacije med nekajtisočglavo množico pa so imele najbrž prvo in morda tudi zadnjo priložnost, da so užile tako glasbeno veličino v živo na odru.
Dileme, da je njegova neskončna turneja pri koncu ali da smo ga tokrat videli zadnjič, so morda na mestu, morda pa tudi ne. Dylan se drži solidno, oder se zdi njegov drugi dom, saj se mu zagotovo ne bi bilo treba udinjati zaradi denarja, v kar so sicer prisiljeni nekateri njegovi priletni kolegi. Pri njem se zdi, da je glasba edina stvar, ki jo v življenju zna početi. Enako smo ugotavljali pred petimi leti. Vmes je izdal dve novi plošči in nekaj kompilacij starih posnetkov. Dylan je še naprej suvereno na svoji poti in ni vrag, da ga tisti, ki si to želijo, ne bi spet lahko ujeli, ko bo na pragu osemdesetih. Zaenkrat mu kaže (zelo) dobro.
KOMENTARJI (16)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.