Ob pogledu na vse izkušene izvajalce so se počutili kot šolarčki

Prvi nastop skupine, ki izvaja pretežno domače in svetovne komercialne glasbene uspešnice, je bil konec leta 2006, tak bolj konkreten in tudi zelo odziven pa na Emi 2007, ko so se v spremljevalnem programu predstavili s priredbo evrovizijske pesmi Stop Omarja Naberja. Metod Žunec se tega nastopa spominja predvsem po tremi in po prevevanju občutka tujosti. "Bila je trema, bili so dogovori o tem, kaj naj bi delali z rokami, kako gibalno sinhrono končati pesem. Od tega je ostala samo še prijateljska trema, ki je bolj trema odgovornosti, da daš vse od sebe. Sam se spomnim še občutka tujosti. Ob pogledu na vse izkušene izvajalce, sem se počutil kot šolarček. No, še vedno se počutim kot učenec. Mislim, da se tako nekako počutimo tudi, ko smo sami. Vsak se na nekem področju uči od drugega. Ne zavestno, a stalno," pravi Metod.

V vseh teh letih se je fantom nabralo veliko spominov. Večinoma lepih. "Vsak lep spomin je kamen, na katerega posadimo novo snidenje, ki zopet postane lep spomin. Spomini so vez, ki so sestavljeni iz skupnih doživetij in se zrcalijo v vsakem novem nastopu. Vsak spomin je kot droben lesk, ki naredi vsak nastop malo bolj sijoč, oseben in skupen. Najlepši spomin je ta, ki se vleče že skoraj deset let: spomnimo se, kako je bila na začetku komunikacija sramežljiva, omejena na pevske zadeve, postopoma je postajala osebna, dokler nismo ugotovili, da smo res prijatelji. Ne po času, ki ga preživimo skupaj, ampak po tem, koliko drug drugemu povemo. Brez lepih spominov to ne bi bilo možno. Najlepši spomin je nenehno ustvarjanje lepih spominov," pravi Žunec.

Takšnega uspeha, kot so ga doživeli – tako s koncerti doma in v tujini kot z albumi - sicer niso pričakovali. "Vedeli smo, da smo dobra ekipa, vedeli smo, da imamo dobre pesmi, nobeden pa ni pričakoval, da bomo po desetih letih še sploh obstajali. Ko sva šla z Matjažem s prvega snemanja, sem ga vprašal, če misli, da bo kaj iz tega. Drugo vprašanje je, kaj je to uspeh? Zame je bil uspeh edino to, če smo odpeli tako, da smo bili zadovoljni. Če vem, da sem odpel slabo, me nobena publika ne more prepričati v nasprotno. Če vem, da sem zapel dobro, se tudi kritiki samo nasmehnem. Ne hranimo se z aplavzi. Hranimo se z glasbo. In tudi naša publika nas spremlja, ker z glasbo nahranimo tudi njo," nam je dejal Metod.

Doslej je Eroika izdala tri albume: Eroika (2007), za katerega so prejeli platinasto ploščo za prodajanost, Nad mestom se dani (2009), ki je dosegel zlato naklado, in Življenje (2011). Kdaj bodo sebe in svoje oboževalce nasitili s kakšno novo ploščo, pa ne znajo napovedati. "Pri ustvarjanju albuma je dobro, da te najde pripravljenega pravi trenutek. Slabše je, če ta trenutek posiljuješ z neučakanostjo. Dobro je, da se mu lahko posvetiš, ker edino takrat lahko rečeš, da je to to. Če tega pristopa ni, vedno ostane tista drobna misel: tam bi lahko zapel malo drugače, tam bi lahko dodali to in to … Zdaj je bilo obdobje, ko nismo bili niti pripravljeni za tak trenutek niti trenutka ni bilo. Vsak je bil po svoje vpet v druge stvari in ni bilo pravega vzgiba. Če bi ga zdaj snemali, bi ga zato, ker bi nekdo vztrajal, da se ga mora. Ko ga bomo pa vsi hoteli, ga pa bomo," pravi Žunec.

Fantje so sicer z dozdajšnjim delom zadovoljni in za nazaj ne bi čisto ničesar spreminjali. "Če bi želeli kaj narediti drugače, bi to že naredili. Ne, ni nobenih obžalovanj. Z zdajšnjimi očmi ozirati se nazaj nima smisla. Ker vidijo drugače in vidijo narobe. Odločitve ne poznajo počasnega posnetka," je prepričan Metod.

Prihodnost pa fantje pričakujejo z odprtimi rokami. "Naj pride! Pričakujemo jo z nasmeškom," zaključuje Žunec.