NAFTALIN: Bob Dylan – največji glasbenik vseh časov?

Bob Dylan bo 24. maja dopolnil 74 let, za njim pa je več kot pol stoletja trajajoča kariera ene od ključnih figur moderne glasbe. Njegova najbolj "revolucionarna" dela segajo v šestdeseta leta, saj je bil prvi glasbenik, ki je opisoval družbene spremembe, njegove pesmi pa so postajale prave himne protivojnih gibanj za in gibanj za civilne pravice, njegova besedila pa slovijo po tem, da je vanje vedno vpletal kritiko družbe, politike, spet drugič je bil pravi poet in se zatekal v filozofijo. Postal je glasnik t. i. kontrakulture, obenem pa je raziskal celo paleto glasbenih žanrov, od folka, bluesa, countryja, do rock'n'rolla in tako naprej.

Dylan, ki igra kitaro, klavir in orglice, je že od konca osemdesetih neprestano na turneji, ki so jo poimenovali "neskončna turneja", njegov največji prispevek h glasbi pa so prav njegove pesmi, poleg kopice plošč in koncertom, ki jih ima še vedno okoli sto na leto. Njegova kariera, delo in vpliv so neizmerljivi, zato bomo v naslednjih vrsticah skušali izpostaviti nekaj poudarkov iz njegovega življenja, ki so ga tekom let spremenili v ikono, za kakršno velja danes.

"Ne spominjam se, da sem bil otrok. Mislim, da je bil to nekdo drug!"

Robert Allen Zimmerman se je rodil 24. maja 1941 v mestu Duluth v ameriški zvezni državi Minnesota. Stara starša po očetovi strani sta bil iz Odesse (današnja Ukranjina), starša njegove mame pa sta kot litvanski Juda v ZDA prišla leta 1902. Njegova starša Abram Zimmerman in Beatrice "Beatty" Stone sta živela v strogi judovski četrti, sicer pa je mladi Robert v Duluthu živel do svojega šestega leta, nato pa preostanek otroštva preživel v Hibbingu, od koder je bila njegova mama. V mladosti je prek radia slišal blues in country glasbo, kasneje pa tudi rock'n'roll.

Že v srednji šoli je imel nekaj skupin, najprej za kratek čas The Shadow Blasters, nato The Golden Chords, s katerimi so igrali priredbe znanih pesmi. V tistih časih je bil njegov idol Little Richard, Robert pa je nastopal tudi pod imenom Elston Gunnn.

Proti koncu leta 1959 se je Zimmerman preselil v Minneapolis, kjer se je vpisal na univerzo. Kmalu ga je začela zanimati folk glasba, saj kot se je izrazil kasneje, "mu rock'n'roll preprosto ni bil dovolj, čeprav so mu bile všeč določene sestavine, se mu pesmi niso zdele dovolj resne in niso odražale življenja".

S folkom pa je kmalu začel raziskovati življenje, samoto, žalost, nadnaravne sile in globoka čustva. Začel je nastopati na tamkajšnji lokalni sceni in bil redni gost kavarne 10 O'clock Scholar ter lokalnega folk kroga Dinkytown. In prav v tem času se je začel predstavljati kot Bob Dylan. Menda zato, ker mu je bila všeč poezija Dylana Thomasa. V intervjuju leta 2004 je to razložil: "Rodiš se lahko z napačnim imenom, napačnim staršem. Se zgodi. V bistu pa se lahko imenuješ, kakorkoli si želiš. Živimo v svobodni državi."

Tik pred koncem srednje šole je učenje obesil na klin in se januarja 1961 preselil v New York, v upanju da bo tam nastopal in spoznal svojega idola Woodyja Guthrieja. Ta je takrat bolehal za Huntingtonovo boleznijo, Dylan pa ga je obiskal in spoznal tudi njegovega kolega Ramblin' Jacka Elliotta.

Dylan je istega leta začel igrati po različnih klubih po Greenwich Villageu, nato pa postal prepoznaven, ko mu je novinar Robert Shelton napisal ugodno oceno nastopa v časopisu The New York Times. Ko je spoznal producenta John Hammonda, pa mu je ta oktobra ponudil pogodbo z založbo Columbia Records, pri kateri je nato leta 1962 izdal prvenec Bob Dylan. Na njem so bile priredbe folk, blues in gospel pesmi in dve njegovi skladbi. Albuma so prodali le v pet tisoč izvodih, zato so ga celo mislili odsloviti, a ga je Hammond goreče zagovarjal, prav tako pa je bil na njegovi strani Johnny Cash. Dylan je nato posnel kar nekaj pesmi pod psevdonimom Blind Boy Grunt za folk revijo Broadside, ki je bila tudi založba.

"Star sem le 21 let in že vem, da je bilo preveč vojn."

Leta 1962 je nato sprejel dve pomembni odločitvi: uradno je spremenil ime v Bob Dylan in podpisal pogodbo z menedžerjem Albertom Grossmanom. Ta je z njim ostal vse do leta 1970, sicer pa je slovel po tem, da je bil do svojega klienta zelo zaščitniški. Konec leta 1962 in v začetku leta 1963 je prvič obiskal Veliko Britanijo, kjer je v TV drami na BBC-ju uprizoril eno od prvih izvedb slovite pesmi Blowin' in the Wind, z albuma The Freewheelin' Bob Dylan, ki ga je sicer izdal maja 1963. Na njem je tudi pesem A Hard Rain's a-Gonna Fall, ki jo je napisal po zgledu folk balade Lord Randall. To pa je bil tudi čas, ko si je počasi ustvaril ime kot pevec in pisec pesmi. Mnoge pesmi s šplošče so označili za "protestne" pesmi, večina pa jih je nastala pod vplivom Guthrieja in Petea Seegerja. Za Blowin' in the Wind je melodijo delno povzel po tradicionalni pesmi sužnjev No More Auction Block, v besedilu pa se sprašuje o socilnem in političnem stanju v državi.

Obe pesmi sta naznanili novo smer v skladanju, saj je Dylan združil socialne in družbene teme in jih postavil v tradicinalni folk kontekst. Sicer pa velja, da je Dylan na ploščo vključil tudi sanjaške pesmi in pesmi o ljubezni, ki jih je začinil v veliko humorja, ki je zanj postal značilen in je konstanta v njegovem ustvarjanju.

"Zdel se je droben s tistim smešnim klobukom." Joan Baez

Veliko ljudi sicer njegov nosljajoč in neobičajen glas ni pritegnil, da bi mu prisluhnili, zato se je dogajalo, da so njegova dela najprej slišali v izvedbi drugih pevcev oz. pevk. Ena izmed njih je bila tudi Joan Baez, ki je postala njegova goreča zagovornica in tudi ljubimka. Prav ona ima veliko zaslugo, da so za Dylana slišali marsikje, kamor sam ni segel, rada pa ga je povabila tudi kot gosta na oder na svojih koncertih.

V šestdesetih so hite so s priredbami njegovih pesmi tako imeli bendi kot so The Byrds, Sonny and Cher, The Hollies, Peter, Paul and Mary, The Association, Manfred Mann in The Turtles. Marsikatera skladba je postala običajna folk pesmica, zato so Dylana kmalu začeli tržiti, da "nihče ne poje Dylana kot Dylan sam".

Leta 1963 je odkorakal s šova Ed Sullivana in ni hotel nastopiti, saj je hotel zapeti pesem Talkin' John Birch Paranoid Blues, proti temu pa je protestiralo radikalno desničarsko in protikomunistično društvo Johna Bircha. A cenzure ni hotel sprejeti. Januarja 1964 je izdal tretji album The Times They Are a-Changin', s slovito istoimensko himno, z Baezovo pa sta intenzivno nastopala in promovirala boj za človekove pravice.

Kmalu se je Dylan začel počutiti zmanipuliranega in utesnjenega od vseh gibanj, zato je na četrtem albumu Another Side of Bob Dylan, ki ga je izdal že avgusta 1964, spregovoril še od svoji drugi strani in se tako distanciral od žgočih tem ter zaplul v nekoliko bolj lažje vode. Proti koncu leta in nato leta 1965 sta se njegova podoba in glasbeni stil precej spremenila. Kavbojke in delovne srajce je zamenjal z bolj gosposkimi oblačili, z razmršeno privzdignjeno pričesko, začel je neprestano nositi črna očala in "beatlovske" špičake.

Dylan se elektrificira

Na spomladi leta 1965 izdanem albumu Bringing It All Back Home pa se je Dylan prvič predstavil z električnimi instrumenti. Kultni filmar D. A. Pennebaker pa je poskrbel za enega prvih videospotov za njegovo pesem Subterranean Homesick Blues, v katerem Dylan lista panoje z besedilom. Energija besedila spominja na beatniško poezijo, mnogi pa v tej pesmi vidijo zametek rapa in hip-hopa. Na albumu sta tudi pesmi Mr. Tambourine Man in It's All Over Now, Baby Blue, sicer pa je znano, da so se njegovi zapriseženi oboževalci, vajeni protestnega pevca z akustično kitaro in orglicami, na veliko zgražali nad dejstvom, da se je Dylan sedaj tudi v živo predstavljal z električno kitaro in spremljevalno skupino.

Julija 1965 je Dylan obelodanil singel Like a Rolling Stone, ki je tudi prva pesem z njegovega novega albuma Highway 61 Revisited. Naslednje leto pa se je obdal z vrhunskimi glasbeniki in v Nashvillu, kjer je posnel dvojni album Blonde on Blonde, na katerem je združil vplive countryja in kul newyorški pristop. Novembra 1965 pa se je Dylan na skrivaj poročil s 25-letno nedkanjo manekenko Saro Lownds, poleti 1966 pa si je poškodoval vretenca na vratu, ko je padel na svojem motorju namke Triumph in doživel razsvetlenje, da pravzaprav dela za "pijavke okoli sebe in da mora pobegniti od vseh pritiskov". Zato se je odločil, da bo odslej nastopal le na izbranih prireditvah, na turnejo pa se ni podal naslednjih osem let.

Njegova naslednja izdaja je John Wesley Harding, osmi album, s konca leta 1967. Na njem se je po treh električnih albumih vrnil h akustičnim koreninam, vsebuje pa tudi pesem All Along the Watchtower, ki jo je kasneje uspešno priredil tudi Jimi Hendrix.

Plošča Nashville Skyline iz leta 1969 je bila pravzaprav country plošča, saj jo je posnel z glasbeniki iz Nashvilla. Na albumu je tudi duet z Johnnyjem Cashem (Girl from the North Country) in slovita uspešnica Lay Lady Lay, ki je bila sprva namenjena za film Polnočni kavboj, a je nazadnje v filmu ni bilo.

V tem času je sprejel še eno "zloglasno" odločitev, saj je zavrnil nastop na Woodstocku in raje odšel v Veliko Britanijo in se tam udeležil festivala Isle of Wight.

"Zblojena" sedemdeseta

Leta 1970 izdani dvojni album Self Portrait, na katerem je bilo le prgišče njegovih pesmi, so kritiki raztrgali, nazaj v formo se je vrnil že oktobra z albumom New Morning.

Dylan je nato leta 1972 zaplul tudi v filmske vode, saj je v kavbojki Pat Garrett in Billy the Kid Sama Peckinpaha odigral vlogo Aliasa in prispeval glasbo. Čeprav je bil film blagajniški polom, je njegova pesem Knockin' on Heaven's Door postala ena njegovih bolj poznanih in največkrat prirejenih pesmi.

Ko se je njegova pogodba z založbo Columbia Records leta 1973 iztekla, je podpisal za založbo Asylum Records Davida Geffena in najprej posnel ploščo Planet Waves in se spet odločil, da odide na veliko ameriško turnejo, s katere je izdal dvojno živo ploščo Before The Flood.

Z ženo Saro sta se počasi začela odtujevati, zato je septembra 1974 na hitro izdal album Blood On The Tracks, ki je sprva prejela mešane kritike, tekom let pa so si mnogi postali edini, da gre enega njegovih največjih dosežkov v karieri.

Januarja 1976 je izdal album Desire, na katerem je tudi oseminpolminutna pesem Hurricane, ki jo je posvetil boksarju Rubinu "Hurricaneu" Carterju, ki so ga zaprli zaradi trojnega umora v New Jerseyu. Nato je maja sledil živi album Hard Rain, nekoliko bolj pop plošča Street-Legal (1978).

Konec sedemdesetih se je dal Dylan tudi pokristjaniti in je izdal dva albuma gospel pesmi, na plošči Slow Train Coming (1979), je sodeloval tudi Mark Knopfler, nato pa je išel še album Saved (1980).

Z ženo Saro sta se ločila 29. junija 1977, v zakonu pa so se jima rodili štirje otroci Jesse Byron Dylan, Anna Lea, Samuel Isaac Abraham in Jakob Luke. Dylan pa je posvojil tudi njeno hčerko Mario.

Osemdeseta in devetdeseta

V osemdesetih je izdal albume Shot of Love (1981), Infidels (1983), Empire Burlesque (1985), Knocked Out Loaded (1986), Down in the Groove (1988), njihova kvaliteta pa je variirala.

Leta 1985 se je pridružil tudi združenju glasbenikov za lačne v Afriki, ki so združeni v USA for Africa posneli pesem We Are the World, nato pa je 13. julija nastopil na vrhuncu koncertega spektakla Live Aid na stadionu JFK Stadium v Philadelphii, na kitarah pa sta ga spremljala Keith Richards in Ronnie Wood.

April 1986 je Dylan zaplul tudi v rap vode, saj je dodal vokale v pesmi Kurtisa Blowa Street Rock, ki se je znašla na albumu Kingdom Blow, naslednje leto pa je Dylan koncertiral tudi z The Grateful Dead, kar je zabeleženo na živem albumu Dylan & The Dead. Leta 1987 je zaigral tudi v filmu Richarda Marquanda Hearts of Fire.

Poleti leta 1988 se je podal na (kasneje poimenovano) "neskončno turnejo", na kateri je še dandanes, na leto pa povprečno odigra po sto koncertov. Dylana so v rock'n'roll alejo slavnih (The Rock and Roll Hall of Fame), govorec Bruce Springsteen pa ga je sprejel z besedami: "Bob je osvobodil vaš um, tako kot je Elvis osvobodil vaše telo".

Leta 1988 je osnoval superskupino Traveling Wilburys, v kateri so bili George Harrison, Jeff Lynne, Roy Orbison in Tom Petty, s katero se je spet vrnil na lestvice. In čeprav je Orbison umrl konec leta 1988, so izdali dva uspešna albuma.

Osemdeseta je nato zaključil z uspešnim albumom Oh Mercy, pod producentsko taktirko Daniela Lanoisa, ki mu ga je priporočil Bono iz U2.

Devetdeseta je potem pričel z albumom Under the Red Sky (1990), leta 1991 pa so mu podelili grammy za življenjsko delo. K tradicionalnemu folku se je nato vrnil na albumih Good as I Been to You (1992) in World Gone Wrong (1993), novembra 1994 pa je za MTV posnel dva živa "unplugged" koncerta. Leta 1997 je z Lanoisem posnel album Time Out of Mind, decembra pa mu je predsednik Bill Clinton podelil nagrado Kennedyjevega centra.

Oskarjevsko novo tisočletje

Marca 2001 je Dylana počastila tudi filmska akademija in mu podelila oskarja za pesem Things Have Changed, ki jo je napisal za film Wonder Boys. Isto leto pa je izdal tudi album Love and Theft, leta 2003 pa Gotta Serve Somebody: The Gospel Songs of Bob Dylan, kjer je spet zaplul v gospel.

Martin Scorsese je leta 2005 objavil njegovo filmsko biografijo No Direction Home, ki se osredotoča na Dylanovo zgodnjo kariero.

Maja 2006 je bila premiera Dylanove radijske kariere, saj je začel kot DJ tedensko vrteti glasbo na XM Satellite radiu, avgusta pa je izšel njegov album Modern Times, ki je bil sprejet z navdušenjem. Zanj pa je prejel dva grammyja, revija Rolling Stone pa ga je proglasila za album leta.

Režiser Todd Haynes se mu je leta 2007 poklonil z izvrstnim biografskim filmom Bob Dylan: 7 obrazov, v katerem ga je v različnih življenjskih obdobjih odigralo kar šest igralcev, med drugim tudi Cate Blanchett.

Album Together Through Life je objavil aprila 2009 in kot najstarejši glasbenik pristal na prvem mestu lestvice Billboardovih 200. Konec leta pa je izdal še božični album Christmas in the Heart, na katerem je priredil znane pesmice Little Drummer Boy, Winter Wonderland in Here Comes Santa Claus, dobiček pa namenil dobrodelnim organizacijam.

10. septembra 2012, natanko ob 50. obletnici njegovega prvenca, poimenovanega preprosto Bob Dylan, ki je prav tako za založbo Columbia izšel leta 1962, je izdal album Tempest, na katerem je deset novih pesmi, ploščo pa je pod psevdonimom Jack Frost produciral kar sam. Med skladbami na plošči je tudi Roll on John, ki je posvečena Johnu Lennonu, in naslovna Tempest, ki govori o brodolomu Titanika.

Na 36. studijskem albumu Shadows in the Night pa je februarja letos ponudil svojo različico popularnih pesmi, ki so večinoma iz 40. let prejšnjega stoletja. Vse je izvajal Frank Sinatra, pa tudi druge glasbene legende kot npr. Yves Montand, Serge Gainsbourg ali Edith Piaf.

"Že dlje časa sem želel napraviti nekaj takega, vendar nisem bil dovolj pogumen, da bi pristopil k zapletenim big bandovskim aranžmajem in jih prečistil za petčlansko zasedbo," je povedal Dylan. Kot je dodal, je s svojo skupino izvedel in posnel skladbe brez uporabe slušalk, vokalnih kabin in studijskih naprav. Dylan sicer ne meni, da jih je kakorkoli priredil, saj so bile prirejene že precejkrat. "Kar v bistvu počneva jaz in moja skupina, je, da jih odkrivava. Dvigava jih iz groba in jih prinašava na svetlo," je ob izidu vedel povedati legendarni rock glasbenik. Da pa se mu še vedno ljubi posneti kak videospot pa dokazuje s filmskim izdelkom The night we called it a day, ko je nastopil ob legendarni gangsterski "faci" Robertu Daviju.

Največji in najbolj vpliven?

Dylana pogosto opisujejo kot najboj vplivno figuro 20. stoletja, tako v glasbenem kot v kulturnem smislu. Tudi revija Time ga je uvrstila med sto najbolj pomembnih ljudi stoletja, njegov biograf Howard Sounes pa ga je postavil ob bok Mozarta, Picassa, Shakespearea in Dickensa. In če nekateri trdijo, da četudi se Elvis ne bi nikoli rodil, da bi zagotovo nekdo drug svetu prinesel rock'n'roll, lahko rečemo, da Dylana ne bi mogel zamenjati nihče drug.

Mnogi so mnenja, da bi se o Dylanu morali učiti v šoli, spoštuje ga cel svet, njegov vpliv so priznali tako The Beatles, David Bowie, Neil Young, Bruce Springsteen, Joe Strummer, Nick Cave, Tom Waits, Patti Smith, kot mnogi drugi. V Sloveniji sta njegova zaprisežena oboževalca recimo tudi Vlado Kreslin in Peter Lovšin, malce težje pa je, kot je priznal Vlado, moža srečati iz oči v oči. Super priložnost, da Dylana vidimo na odru, bo 25. junija, ko po dobrih petih letih spet prihaja v Ljubljano, tokrat v dvorano Stožice, kjer bomo legendo vnovič lahko ujeli na velikem koncertnem prizorišču.

"Briga me, kaj ljudje pričakujejo od mene. Me ne zanima. Delam božje delo. Samo to znam." Bob Dylan