Mineva 40 let od Woodstocka

Po 40 letih se zdi festival Woodstock, ki je v mestece Bethel blizu New Yorka od 15. do 18. avgusta leta 1969 privabil pol milijona "mirovnikov", le spomin, neponovljiv fenomen.

Festival, spontana masovka, danes, ob svoji 40-letnici, sproža številne retrospektivne odzive. Združiti jih je mogoče takole: po Woodstocku so se hipiji postrigli, volili republikance in šli iskat službe. Kot nekoliko šaljivo povzema profesor novinarstva na univerzi Quinnipiac: Po 40 letih generacija Woodstocka namesto LSD-ja golta viagro in izgublja lase.

S primerno časovno oddaljenostjo se ob tem številni sociologi tudi sprašujejo, v čem je bil Woodstock tako zelo poseben, kaj se je z njim spremenilo? Vojna v Vietnamu se je nadaljevala do leta 1973, legendi, ki sta nastopili na festivalu, Janis Joplin in Jimi Hendrix, sta leta 1970 umrli, tri leta pozneje je sledila afera Watergate. Toda ostal je spomin na zelo posebno občutje, ko se je zdelo, tako se spominjajo udeleženci, da je svet lep, da je lepo živeti.

Poznavalci glasbene industrije na Woodstock gledajo nekoliko drugače. Po njihovi presoji se je prav s tem festivalom začela nova doba, ko je glasba postala sinonim za posel, za korporativno obračanje denarja, "biznis". Organizatorjem baje ni bilo do širjenja miru, temveč so mislili le na denar, a njihovi načrti so se izjalovili: namesto pričakovanih 100.000 obiskovalcev jih je prišlo pol milijona. Ograje so padle, ideja o vstopnini prav tako. A oblika organizacije festivala je postala jasna.

Množičnost dogodkov dobro pozna tudi 20-letnica, ki je te dni obiskala spominski muzej o Woodstocku. Kot besede Sarah Duncan, ki po videzu sledi "flower power" generaciji, povzema AP: "Moja generacija nikoli ne bo uspela dojeti takratnega vzdušja, tisti čas je bilo dovolj, da si bil svoboden in odprt, danes se le zapijajo in ponorijo, ljubezen in mir nista v ospredju." Čeprav so družbeno-politične razmere, kar zadeva vojn, ki jih ZDA bijejo na tujih terenih, primerljive, je odziv drugačen. Generacija 20-letnice ne poje protestnih pesmi, ne poda se na ceste, če že, tako Duncanova, pošlje verižno e-pošto.

Kaj je v fizičnem smislu ostalo od Woodstocka? Čeden oder, prav takšen muzej, nešteto knjig, vinilnih in CD plošč. Ob 40. obletnici je takšnih izdaj še več, na prizorišču se v soboto obeta koncert z nekaterimi glasbenimi legendami, mediji pa največ stavijo na film Anga Leeja Taking Woodstock, ki bo svojo kinematografsko pot začel v dneh obletnice festivala. Toda Woodstock se je zgodil enkrat in edinkrat, vzdušja ni mogoče ponoviti.

Ko sta leta 1994, ob 25-letnici, in leta 1999, ob 30-letnici, potekala Woodstock festivala, so glasbeni kritiki in kulturologi zaznali le še dobičkonosen trend, izrabljanje znamke torej. Koncert leta 1999 je obveljal za polom, saj so se zgodili nemiri, prizorišče je zajel ogenj, nekaj je bilo posiljenih. Če ne prej, se je takrat pokazalo, da od mantre ljubezen, mir in glasba ni ostalo nič več.

Woodstock spremljajo zanimive statistike. Ob 32 nastopajočih, med katerimi velja poleg Hendrixa in Joplinove omeniti vsaj še Joeja Cockerja, Carlosa Santano, Joan Baez in skupine Grateful Dead, The Who, Jefferson Airplane in Crosby, Stills & Nash, so manj znani naslednji podatki: prvo pomoč je poiskalo 5162 udeležencev festivala, med njimi je bilo 797 takih, ki so si zavdali s prekomerno heroinsko omamo. Toda na festivalu ni bilo nasilja, rodila sta se dva otroka, dva sta zaradi drog umrla. In še: od leta 1969 je marketing Woodstocka s prodajo glasbenih in filmskih posnetkov ustvaril 200 ameriških milijonov dolarjev dobička.

Ker je Woodstock, ne glede na vse, obveljal za kulturno-družbeni fenomen, so njegovi pričevalci, zlasti ob obletnicah, zelo dobrodošli. Woodstocka, kot je znano, se ni udeležil nihče od Slovencev, ki bi z veseljem delil spomine. Po besedah glasbenega urednika Dragana Buliča so takrat za Woodstock doma izvedeli šele čez kak mesec dni.