'Mene paparaci ne bodo ujeli'

Petar Grašo se z glasbo ukvarja že od malih nog. Pri zgolj 16 letih je napisal pesem Boginja, s katero je Oliver Dragojević leta 1995 na hrvaškem izboru za pesem Evrovizije osvojil drugo mesto. V karieri je napisal ogromno pesmi za druge izvajalce, med drugim za Doris Dragović in Danijelo Martinović (ki je že 15 let tudi njegova življenjska sopotnica). Do zdaj je izdal štiri samostojne albume (Mjesec iznad oblaka, Utorak, Šporke riči in Best of Petar Grašo: Uvertira 1995–2005), leta 2011 pa je svoj glas prispeval v "world music" projektu Gorana Bregovića in Tonćija Huljića – plošči z naslovom Ka hashish.

Z glasbenikom smo se pogovarjali pred njegovim nedavnim nastopom v Ljubljani.

V zadnjem času večinoma pišete pesmi za druge izvajalce. Kdaj lahko pričakujemo spet kakšen vaš album?

Res pišem tudi za druge, a pišem tudi zase. Ne pišem preveč za druge, samo za tiste, ki mi predstavljajo izziv in jih lahko začutim. Če bi želel pisati za vse, ki si to želijo, bi lahko pisal še veliko več, a tega ne morem narediti. Trenutno pišem zase, saj je že skrajni čas, da izdam nov album. Iz vse Jugoslavije dobivam elektronsko pošto, v kateri me sprašujejo, kdaj bom spet kaj izdal in prišel v živo predstavit nov material. Kdaj točno bo izšel nov album, še ne morem napovedati, novo pesem pa bom zagotovo predstavil v prvem četrtletju novega leta. Najpomembnejše zame je, da bo album dober, saj si ljudje, ki me že toliko let poslušajo in me imajo radi, zaslužijo od mene dobiti samo najboljše.

Kakšen pa bo novi album?

Album bo v slogu Petra Graša. S svojo glasbo poskušam biti za ljudi neka pomirjevalna tableta. Želim, da so na mojem koncertu ljudje nasmejani, sproščeni, ne da jih s svojimi problemi oziroma stihi še dodatno maltretiram. Šlo bo za mediteranski, dalmatinski morski pop. To, kar je ljudem pri meni všeč. Seveda pa to ne bo enako Grašu pri 20 letih, saj pesmi zorijo z mano.

Vedno se ukvarjam z glasbo. Čeprav se to morda ne vidi, saj že dolgo nisem posnel albuma. Vedno nekaj igram in delam za druge izvajalce. Kadar pa ne, pa na svojem čolnu lovim ribe in se družim s prijatelji. Mislim, da je to edini pravi blagoslov. Nimam namreč preveč rad potovanj v daljne kraje ali nakupovanj. Najraje sem z družino in prijatelji, skrit pred očmi javnosti. Mene ne bodo ujeli papraci ali skrite kamere, saj se ne gibljem na takšnim krajih. Mene se – če nisem na odru – ne more pogosto videti na javnih krajih.

Katera je vaša najljubša pesem?

To je res zelo težko vprašanje. Zelo redko namreč doma poslušam svoje pesmi. Včasih se mi zgodi, da jih slišim na radiu in si rečem – uuu, to je dobra pesem. Nazadnje sem slišal pesem Kad ostarim. To ni zelo poznana pesem, je pa z albuma Utorak in mi je zelo draga.

Kaj se trenutno vrti v vašem predvajalniku glasbe?

Trenutno poslušam novi album italijanskega izvajalca Pina Danieleja z naslovom La Grande Madre.

Kakšno je vaše mnenje o instant zvezdah in resničnostnih šovih tipa X Factor?

Danes se hitro živi. Ljudje se hitro pojavijo in tudi hitro utonejo v pozabo. To ni dobro. Dobro je, da je veliko zvezd, ki si niso zaslužile, da bi obstale, hitro odšlo, je pa zaradi naleta instant zvezd zelo težko prodreti tudi veliko kakovostnim pevcem. Mislim, da je mladim ljudem treba dati priložnost, ne samo skozi neke resničnostne šove, ampak na način, kot smo to mi počeli pred 20 leti – izdati 5–7 pesem, čakati leto dni, delati na sebi, ne pa priti na dva resničnostna šova in že misliti, da si velika zvezda. To ne gre tako.

Pogosto ste v Sloveniji. Imate kakšen posebno ljub kotiček?

Zelo rad imam Ljubljano. Ljubljano nosim v srcu. Tu sem preživel veliko lepih dni. V Ljubljano pogosto prihajam tudi zasebno s prijatelji. Velikokrat pridem tudi v Vipavo, saj sem poročna priča Tomaža Kavčiča, lastnika restavracije Zemono.

Tudi sami imate restavracijo. Radi kuhate?

Zelo rad imam hrano. Moja družina ima restavracijo že 22 let, več kot traja moja pevska kariera. Kadar koli sem prost, sem tam. Ljudje, ki tam delajo, so kot moja druga družina. Rad kuham. Nisem profesionalec, znam pa pripraviti veliko stvari, saj sem se po spletu okoliščin skozi vsa ta leta zelo veliko naučil. Kultura in filozofija gastronomije ter hrane me poleg tega zelo zanimata, zato se pogosto udeležujem tudi raznih izobraževanj v tujini, predvsem v Italiji. Ko sem doma, pogosto kaj skuham za prijatelje. Jim pa prej povem, kaj bo, tako da ni presenečenj. Ne želim jim namreč pripraviti nečesa, česar ne marajo.

Katera je vaša najljubša jed?

Jedel sem v številnih restavracijah, tudi v takšnih z Michelinovimi zvezdicami, prekrasne, komplicirane stvari, še vedno pa moja najljubša jed ostaja pica. Dobra margerita z malo pancete je zame še vedno vrhunec kulinarike.