Lene kosti spet prelivajo kri

Legendarna ljubljanska heavy metal skupina Lene kosti, ki se je po sedemnajstih letih kot feniks dvignila iz pepela, je izdala album Demo 1985–1987. Na ovitku cedeja (izšel je v omejeni nakladi) najdemo zgodovino Lenih kosti, ki jo je glasbeni poznavalec oziroma kritik Aleš Podbrežnik strnil na tako sočen in zanimiv način, da njegov zapis z veseljem objavljamo.

Pisalo se je davno leto 1978. Viroza punka je ravno dobro privekala na svet in ugonobila poslednjega dinozavra progresivnega rocka, mainstream je plul v novi val sint popa, tiho v ozadju vsega tega pa so zoreli ugodni pogoji za rojstvo metal pošasti. Bili so AC/DC, bili so Status Quo, pa ZZ Top in bila sta tudi brata Marc in Giovanni Kavaš, ki sta pridno preigravala hite svojih hard rock, blues in rock'n' roll vzornikov in v tem letu ustanovila skupino Lene kosti. Do leta 1985 se za Lene kosti ni zgodilo prav nič posebnega, potem pa na njihova vrata pozvoni pevec Milan Krušič.

Milan Krušič je pomenil za skupino ogenj transformacije. Možakar, s srcem zapisan heavy metalu, je prinesel s seboj v Lene kosti usnje, ponetanost bodičasto kovinske bižuterije izbrušenih konic, rožljanje verig in ekscentričnost odrskega nastopaštva. Lene kosti so se v letu 1985 nahajale v postavi Marc Kavaš (kitara), Giovanni Kavaš (kitara), Milan Krušič (vokal), Dare Brenko (bas kitara) in Iztok Perko alias The Animal (bobni) in do leta 1987 spisale glavnino svojega najbolj markantnega opusa osemdesetih, ki so ga tudi izvajali na koncertih. Ti koncerti pa so pomenili za Lene kosti nekaj, kar je vtisnilo na slovenskem metal prizorišču žlahtno gravuro glasbenega pionirstva.

Milan – utemeljitelj heavy metal ekscesa

Skupina se je po prihodu Milana Krušiča prelevila v sinonim jeznih 'mamojebcev', ki stisnejo iz sebe fanatično ubran rock'n'roll, križan s takrat najbolj modernimi pogledi na heavy metal, kakršnega igrajo lahko le najboljše skupine. Milan Krušič je s svojo pojavo predstavljal prvega slovenskega glasbenika, ki je brez slehernih predsodkov šokiral slovensko srenjo z odrskim teatrom polivanja s krvjo, ljubimkanja s križi in z lobanjami. Nihče pred Krušičem si ni drznil v pričo množice raztrgati majice in je zalučati med ljudi. Milan je bil utemeljitev heavy metal ekscesa na slovenskem. Ekscesa, brez katerega si heavy metal glasbe ni mogoče predstavljati.

Lene kosti so postajale med ljudstvom tako iz dneva v dan vse bolj in bolj privlačna koncerta atrakcija. Poleg tega so v svojo osnovno rock n' roll vizijo, s prihodom Krušiča kot katalizatorja nove energije, vmešali svojevrstno obliko heavy metala, ki je za venomer zaznamovala njihovo ime. Sami so temu radi rekli boogie metal.

Porogljivi udarno koketni šus, ki ga pričarajo lahko le največji pankrti in diletanti. Poleg tega so Lene kosti, prve na slovenskem, ponudile besedila v striktni angleščini. Tega si pred njimi ni drznil prav noben slovenski bend.

Preganjani z vseh strani

In vendar skupina ob vsem zagonu, veri v stvar in porogljivi nepokorščini ni uspela izdati albuma. Ne pozabimo. Lene kosti so se rodile v svinčenih časih rajnke Jugoslavije. A to bi bilo še v redu. Preganjani so bili tako s strani črnih, kot rdečih. Vzbujali so strah in trepet med glasbenimi novinarji, založniškimi hišami in drugimi glasbenimi skupinami. Tudi med tistimi, ki so si zagotovile v času komunizma prepoznavno in večje ime na prizorišču popularnosti bivše države. Nasprotno pa se malemu človeku s svobodnjaškim duhom Lenih kosti ni bilo težko enačiti, zato so si je skupina hitro pridobivala simpatije množic. Te so skupini svojo pripadnost brez sramu izkazovale tudi na koncertih. Gotovo se kdo še spominja prometnega krča, ki je nastal sredi Ljubljane na takratni Titovi cesti (danes Dunajska cesta), davnega dne 09.09.1987, ko je skupina stopila, pred poslopjem veleblagovnice na oder in pričela žgati svoj repertoar. Mimoidoči so se zgrinjali pred oder, avtomobili so se ustavljali na cesti, nastala je neprehodna gneča, karizmi Lenih kosti se ni mogel ukloniti nihče ...

Za razliko od 'bratskega' odnosa Slovencev, pa so južno od Kolpe v tistem obdobju izkazali Lenim kostem posebno čast, ko so poslušalci zagrebškega radia Velika Gorica izbrali Stones Of Death za najljubšo skladbo in je ta kar cele tri mesece kraljevala na prvem mestu tamkajšnje radijske lestvice. Poleg tega so Lene kosti po izboru poslušalcev istega radia odnesle leta 1986 še eno častitljivo priznanje. V kategoriji novih upov rock in metal glasbe, so bili fantje izbrani za najbolj obetavno skupino v takratni Jugoslaviji. Atraktivni jezik glasbenega značaja Lenih kosti, ki je takrat ujel korak s časom, ubran v skladu z diktatom razumevanja fenomena heavy metal na Zahodu, je ostajal pri nas s strani oblasti nerazumljen, čudaški, v vsej obisti nevaren in seveda posledično preganjan. Za vsako ceno. Z ognjem in mečem. Tako se je dogajalo fantom, da so redno doživljali fobično ignorantski odnos s strani medijev, založb in organizatorjev koncertov na Slovenskem.

Oda radosti ruskim prostitutkam

Za svoj material so prejeli ponudbo, da izdajo album, a pod pogojem, da spremenijo vsa besedila v slovenski jezik ter 'omehčajo' svoj zvok. Ohranili so sami sebe in ponudbo gladko zavrnili! Pred slehernim uradno potrjenim nastopom se je morala skupina zglasiti na policiji, kjer je bila dolžna predložiti prevod besedil v slovenščino, iz česar je moralo biti jasno razvidno, da besedila ne rušijo temeljev težko prigaranih pridobitev socializma, na katerih je temeljila takratna federacija. Največ preglavic jim je povzročalo besedilo skladbe Russian Girl, ker so na policiji menili, da prepevajo Lene kosti v tej skladbi pravo odo radosti ruskim prostitutkam. Ko je skupina posnela leta 1986 nekaj uradnih promocijskih fotografij na ljubljanskih Žalah, teh slik ni želel, ali smel, kakor želite, objavljati noben medij. 'Rdeči' so skupino obdolžili, da se Lene kosti pajdašijo z rimokatolištvom, 'črni' pa so obremenili skupino, češ da s takšnim početjem omalovažuje simboliziranje verskih objektov. Če si slišal v tistem času na radiu skladbo Lenih kosti, že nisi bil več v stanju ločiti sanj od resničnosti, tako majhna verjetnost je obstajala za kaj takega.

Izguba orientacije

Bitka Davida z Goljatom je privedla do prvih krhanj v zasedbi. Leta 1988 zapustita skupino Milan Krušič in basist Dare Brenko. Krušič se pridruži prvi inkarnaciji speed metalcev Turbo. Lene kosti izgubijo orientacijo in jasno vizijo. Leta 1990 sicer izdajo kaseto Park Bar, ki pa vsebuje povsem druge skladbe in drugo glasbeno usmeritev kot vse, s čimer je skupina v obdobju med leti 1985 in 1987 zapustila na prizorišču neizbrisen pečat in s čimer se je množica vselej identificirala, kadar si omenil ime Lene kosti. Iskro upanja vrne vrnitev Milana Krušiča v postavo in zelo uspešen nastop skupine na božičnem rock festivalu v Hali Tivoli leta 1991. A bilo je prepozno. Ko se brata Kavaš pridružita skupini Requiem, postane jasno, da je z Lenimi kostmi konec.

Veliko vstajenje

Tako preteče dolgih 17 let! Ob 30. obletnici nastanka skupine nastopijo Lene kosti v letu 2008 na koncertu v ljubljanskih Novih Jaršah. V zibelki svojega rojstva torej. Pod odrom jih opazuje Milan Krušič, ki ga fantje prikličejo s publike, da odpoje z zasedbo pesem Russian Girl. In potem ni bilo potrebno dolgo več razmišljati. Magija se je rodila znova. Še več! Lene kosti so se vrnile, da vzamejo, kar jim pripada in da dajo glasbenim masam to, zaradi česar so bile ustvarjene. Glasbeno posvetilo. Zasedba začne znova nastopati, osnovni motor skupine pa predstavlja neusahljivo kreativno jedro bratov Kavaš in Milana Krušiča. V letu 2009 skupina tako opozarja z nastopi na posamičnih festivalih, da so se botri slovenskega heavy metala vrnili! Med vsemi pa odmeva tudi nastop skupine v Ljubljani pred legendarnimi nemškimi metalci Grave Digger (03.02.2008), kjer kot posebni gost nastopi z Lenimi kostmi na odru kitarist skupine Grave Digger Manni Schmidt, za skladbo Russian Girl.

Jasno začrtana prihodnost

Sredi leta 2009 napove skupina snemanje albuma, ki bi moral iziti pred več kot 20 leti. Ta nosi delovni naslov History. Odloči se posneti svoje klasike z novimi aranžmaji. Še pred tem pa napove izdajo demo posnetkov, ki jih je posnela med leti 1985 in 1987 s preprostim naslovom Demo 1985-1987, kot posvetilo vsem svojim zvestim prijateljem in oboževalcem.

Skupina Lene kosti je kljubovala. Z vsem ponosom in karizmo! Ni žrtvovala kančka lastne biti unikatne glasbene vizije, ni se odrekla svojim vrednotam, ne svojemu iskrenemu srcu. Umaknila se je s prizorišča, da počaka na boljše čase. Neizpeto srce je znova zasijalo, da nam zaigra in ponudi tisto, za kar je bilo ustvarjeno. Z vrnitvijo Lenih kosti na slovensko prizorišče se tako vrača pomembne kamen v mozaiku, bolje rečeno skala, ki na slovenski heavy metal sceni ponuja neposredno vez med vsemi mladimi in nadebudnimi metal skupinami v Sloveniji in izvorno sporočilnostjo heavy metal glasbe. Ne pozabimo. Lene kosti so in ostajajo glasniki prve heavy metal generacije, ki je zanetila revolucijo na Slovenskem. Njihova glasba je del nas samih, ki nas nenehno vznemirja, zabava, radosti, prevzema s svojo pristnostjo in čarom ter izpolnjuje. Je to, kar nas združuje. Da ostanemo in obstanemo. Kar smo. Kot je obstala glasba Lenih kosti in Lene kosti z njo.