INTERVJU: Laibach so kot stari vampirji

Laibach (nemško ime za Ljubljano) je slovenska glasbena skupina, ki pa se poleg glasbe izraža še s pomočjo oblikovanja, slikarstva, gledališča in ostalih umetniških praks. Nastala je 1. junija 1980 v Trbovljah. Zaradi simbolnega provokativnega spominjanja na totalitarne režime je v začetku svojega delovanja imela nemalo težav. Sodi v umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK) ter sodeluje s skupino Irwin. Poleg glasbe je poznana tudi zaradi svoje avantgardnosti v vseh pogledih
Skupina Laibach je med najbolj razpoznavnimi slovenskimi glasbenimi skupinami, uveljavljena predvsem na mednarodni sceni. Doslej je izdala že več kot 20 albumov. Aktualni album skupine Laibach je Kunst Der Fuge iz leta 2008, v svoji karieri pa so od leta 1984 izdali več kot 20 albumov.
Ob pomembnem jubileju skupine Laibach smo se pogovarjali s članom skupine Janijem Novakom.

Letos praznujete 30. obletnico delovanja in v tem času ste neštetokrat obredli in osvojili svet. Ste še pred novimi izzivi?
Seveda, ko enkrat preživiš 30 let, je vsak dan izziv, še posebej v luči znane kontrakulturne izjave, da ni verjeti nikomer nad 30. letom, ker naj ne bi govorili resnice. Problem je v tem, da tisti pred 30. letom po navadi sploh še ne vejo, kaj resnica sploh je.

To nedeljo boste nastopili na Schengenfestu v Vinici. Na kakšen način izbirate koncertna prizorišča, na katerih nastopate?
Nevljudno je odkloniti povabilo in v tem smislu smo stari vampirji; razlik ne delamo, gremo tja, kamor nas povabijo.

Ustvarjate glasbo za film Iron Sky. Ali pri tovrstnem komponiranju ostajate čvrsto v Laiback okvirih?
Laibach okvirji so zelo fleksibilni in dopuščajo različno dioptrijo. Poleg tega si okvirje po navadi postavljamo zato, da bi jih presegali. Včasih pa je pri sliki prav okvir tisti, ki daje vsebino. V tem smislu ostajamo čvrsto v Laibach okvirjih. Iron Sky je v veliki meri film, ki naj bi bil inspiriran z Laibachom, torej v zvezi s tem ne bi smelo biti posebnih problemov.

Koliko Laibach ideje črpa od drugih in koliko drugi od Laibachov?
Vse, kar delamo in pridigamo, smo od nekje pobrali – še zdaleč ne samo iz glasbe, vendar seveda tudi iz glasbe. Tudi drugi so pobirali od nas. V določenem času je Laibach vplival tako na Bjelo dugme, Plavi orkestar, kot recimo na U2 (ki so nas v obdobju Achtung Baby hoteli za predskupino svojih stadionskih koncertov), če se omejimo na glasbo in samo na nekaj velikih skupin. Pozneje smo odločilno vplivali na Rammstein, ti so recimo vplivali na Siddharto, Siddharta pa spet na nas (B mašina ...). Tako je krog sklenjen, ideje krožijo in tako je prav.

Skupini Laibach politika vsekakor ni tuja. Ali lahko kadar koli v prihodnosti pričakujemo tudi konkretno vključevanje članov skupine v slovenski politični prostor?
Seveda, politika je najvišja in vseobsegajoča umetnost in mi, ki ustvarjamo sodobno slovensko umetnost, smatramo sebe (tudi) za politike. Politika še zdaleč ni samo pisanje zakonov, pobiranje davkov in prerazporejanje državnega proračuna, ampak tudi kreiranje mentalnih pogojev za vzpostavitev določenega političnega prostora. V tem smislu je Laibach bil – predvsem v prvi dekadi – zelo konkretno vključen v slovenski (in jugoslovanski, tudi evropski) politični prostor. Res pa je seveda, da nas politika prvenstveno zanima samo v svoji abstraktni obliki, konkretno reševanje političnih problemov raje prepustimo profesionalcem in pa tistemu segmentu civilne družbe, ki pri takšnem angažmaju uresničuje svoj osnovni interes.