Kraftwerk: Videli so prihodnost – zdaj jo živijo!

Nastanek zasedbe Kraftwerk sega v leto 1970, ko sta jo v Düsseldorfu ustanovila prijatelja Ralf Hütter in Florian Schneider, ki sta najprej izdala tri albume ob uporabi običajnih instrumentov, nato pa se je sredi 70. let s Karlom Bartosom in Wolfgangom Flürom oblikovala klasična postava zasedbe, z albumom Autobahn (1974) pa pričela prava revolucija v elekronski glasbi. Kako lahko skoraj 23-minutna pesem postane "klasika", se lahko še zdaj kdo praska po glavi, a dejstvo je, da so z naslednjimi albumi Radio-Activity (1975), Trans-Europe Express (1977) The Man Machine (1978), Computer World (1981) in Electric Cafe (1986) postavili temelje sodobni elektronski glasbi, saj so vplivali tako na zasedbe kot sta Depeche Mode ali New Order, hkrati pa jim genialnost priznavajo tudi raperji in hip-hoperji, ki so jih neštetokrat samplali z Afriko Bambaato na čelu, njihov vpliv na sodobno plesno glasbo pa je najbrž neizmerljiv.

Kraftwerk je leta 1991 ponudil še album remiksov The Mix, leta 2003 pa še izvirno delo Tour De France Soundtracks, ki so ga leta 2004 ob boku največjih hitov predstavili tudi na razprodanem koncertu v Križankah. S te turneje so potem izdali dvojni koncertni album in DVD Minimum Maximum, ki je ponudil najboljše, kar Kraftwerk, ko so vmes iz analogije preklopili povsem na digitano, lahko ponudijo. Največji oboževalci so si vmes nabavili njihovo "remastrano" diskografijo na zgoščenkah, tisti bolj fanatični celo na vinilnih ploščah, lani pa so izdali še 3-D The Catalogue, na katerem so največji hiti zaigrani v  živo, ki so jih po slabih 14 letih prišli zaigrati tudi tokrat v malo dvorano Tivolija.

Nekajtisočglava množica se je ob vhodu v dvorano "oborožila" s 3-D očali, s katerimi smo lahko spremljali tridimenizionalni izlet po najbolj svetlih trenutkih v karieri Kraftwerka. Večina jih je najbrž videla prvič. Tisti, ki s(m)o spomine prišli obujat po izrednem koncertu v Križankah, smo lahko ugotovili, da so animacije zdaj spremenili v 3-D projekcije, jih času primerno nekoliko ozaljšali, čeprav bistvo ostaja enako.

71-letni Hütter, ki je edini izvirni (pre)ostali član v zasedbi je na skrajni levi, v družbi Fritza Hilperta, Henninga Schmitza, Falka Grieffenhagena pa je točno ob 20. uri po švicarsko točno stopil pred slovensko občinstvo. "Dame in gospodje, človek-stroj, Kraftwerk" je računalniško generiran glas uvedel večer, pričeli pa so s pesmijo Numbers (številke). "Eins, zwei, drei, vier, fünf, sechs, sieben, acht", pravi mali elektronski abecednik, ki se kmalu prelije v Computer World (računalniški svet), kakršnega so sanjali že v začetku osemdesetih, četudi so sami elektroniko in računalnike ter e-maile v zasebnem življenju menda zavračali. Morda ravno zato. Niso hoteli biti ovce. Vseeno pa radi trdijo, da je It's more fun to compute (bolj zabavno z računalnikom), v času prvih osebnih računalnikov (Home Computer) so (podobno kot film Elektične sanje) predvideli računalniško ljubezen (Computer Love), kar je bilo všeč celo Chrisu Martinu, saj si je omenjeno melodijo (z dovoljenjem) par desetletij kasneje sposodil pri pesmi Talk zasedbe Coldplay.

Ob pesmi The Man Machine je bil trenutek, ko se je Tivoli prvič resneje razživel, sporočilo pa je neposredno in predirujoče. Še bolj zanimiva je bila naslednja pesem Space Lab, ki nam je v besedi in sliki ponudila laboratorij v vesolju, hkrati pa pokazala, da navigacija na zemljevidu Evrope iz zraka kaže na Ljubljano, nazadnje pa je leteči krožnik pristal na zgornji ploščadi pri dvorani Tivoli. Dober štos. So nam prišli igrat Nezemljani ali s(m)o Nezemljani vsi, ki prisostvujemo koncertu? Kdo ve.

Neon Lights (neonske luči) vedno nasledijo The Model, ki ga je nekoč vrtel celo sam MTV in po zaslugi katerega so Kraftwerk približali tudi odraščujočim generacijam iz 90. let prejšnjega stoletja. Edino črnobeli posnetki iz videospota so (zanalašč?) kvalitativno kot iz Chaplinovih časov. Autobahn, seveda skrajšana verzija, nas je popeljala po tridimenzionalni avtocesti s volkswagnom in mercedesom ter nekatere starejše oboževalce prisilila, da so pozabili na spodobnost in zaplesali divji ples kot v najlepših letih njihove mladosti. Po ultravalovnih Airwaves smo zaslišali udarce Geigerjevega števca, ki mu seveda sledi Radioactivity (radioaktivnost). Ob opomniku na Černobil in Fukušimo smo dobili enega vrhuncev večera, ki je Kraftwerk predstavil v najboljši luči. Za zaključek uradnega dela pa smo dobili še Electric Cafe, kolesarsko himno Tour De France (Hütter je nekoč aktivno kolesaril) ter Trans-Europe Express, ki so ga prelili še v Metal on Metal ter Abzug.

A dobra ura in pol še ni ponudila vsega, kar so imeli na glasbenem meniju. Ko so se rjuhe zagrnile, so se za njimi začele dogajati, ko je bil čas, da žive subjekte na odru zamenjajo roboti. "We are the robots" (mi smo roboti) je refren ene njihovih najbolj poznanih pesmi The Robots, ki jo, kot ponavadi, izvedejo kar njihove lutke, roboti z njihovimi podobami, ki z robotsko natančnostjo uprizorijo ples umetne inteligence in elektronike.

Za končni efekt pa so poskrbeli še z Aero Dynamik izpred 15 let, Planet of Visions ter s trojčkom Boing Boom Tschak / Techno Pop / Music Non Stop. Kraftwerk so tako z debelimi dvemi urami elektronske ekstravagance "par excellence" morda docela zdolgočasili zaprisežene rockerje, hkrati pa pokazali, kako se v živo igra elektonsko glasbo. Nekdaj je bila to težava, zdaj, ko so svojo muziko in njihovo izvedbo popolnoma zdigitalizirali, pa so njihovih nastopi popoln užitek, ki z računalniško natančnostjo tudi v živo posteže v vso vizijo in zmogljivostjo, kakršno so včasih premogli zgolj v studiu. Človek se nehote vpraša, koliko tega, kar sliši, je pravzaprav "igranje" in kaj je posnetek. A možje na koncu to nekako razblinijo, ko se eden za drugim s zaključnim poklonom poslovijo od občinstva. To pa tako lahko sliši, kakšen je prispevek od koga, ko zapusti oder in ostane samo še tisto, kar producira kolega za njim.

Zares, čas, tehnologija in z njo Kraftwerk, so šli krepko naprej. Če je prihodnost tista, ki so jo Kraftwerk nekoč tako vizionarsko sanjali in jo tudi ponujali na svojih izdelkih, ki so bili krepko pred časom, potem je ta prihodnost zdaj, ki jo živimo. A Kraftwerk so še vedno tukaj, sicer nekaj korakom pred vsemi, saj so izumili prihodnost glasbe, na kateri se napaja velika večina sodobne pop glasbe, ki jo poznamo in poslušamo danes. Bolj vplivni kot Beatli?  Brez dvoma gre za stvar okusa in izbire vsakega posameznika. Vsekakor pa o tem velja temeljito premisliti.