Josh Homme: 'Sladka, sladka Ljubljana!'

Po približno enajstih letih so v naše kraje spet "zašli" ameriški rockerji Queens of the Stone Age (QOTSA). Da je Ljubljana pustila lep spomin tudi v njihovem spominu, je postalo jasno že na začetku, takoj ko je po uvodni You Think I Ain't Worth a Dollar, But I Feel Like a Millionaire kar med pesmijo No One Knows (za mnoge njihova najboljša pesem) mogočni rdečelasi frontman Josh Homme ob mirnem delu zavzdihnil: "Tako čudovito, da smo spet tukaj".

Križanke se očitno usedejo tudi v srca premnogih glasbenikov, ne zgolj občinstva, ki je tokrat na razprodanem koncertu popolnoma napolnilo ljubljansko poletno gledališče. Zasedba je tokrat na misiji, da predstavlja šesti studijski album ... Like Clockwork, ki je izšel že pred dobrim letom, a jih je poleg tega, da so obrnili nov list v svoji zgodovini, ponesel tudi najvišje. Nominiran je bil za tri grammyje, hkrati pa je bila to prva plošča QOTSA, ki jih je ponesla na prvo mesto ameriške lestvice Billboard 200.

Josh Homme, nekakšen prototip mačo rockerja, pravega moškega, je bil ob ponovnem snidenju z Ljubljano precej bolj čustven in tudi nekako boljše volje. Za bend, ki počasi drvi proti dvem desetletjem delovanja, so se QOTSA predstavili v neverjetno sveži luči, človek pa je dobil občutek, da igrajo za svoje veselje, da se zabavajo, skratka, da ponujajo najboljše, kar je možno. Poleg novih skladb smo lahko slišali še Sick, Sick, Sick, Make It wit Chu, 3's & 7's z albuma Era Vulgaris, obvezni The Lost Art of Keeping a Secret in Feel Good Hit of the Summer (z albuma Rated R), ko je občinstvo v Križankah vneto ponavljalo zaporedje opojnih substanc, ki jih omenja besedilo pesmi (nikotin, valij, vikodin, marihuana, ekstazi, alkohol in kokain). In res, njihovo neusmiljeno rockersko odisejado so prekinili le z dvema počasnima pesmima, naslovno ... Like Clockwork ob klavirju in v dodatku še ko se je Josh sam usedel ob klaviature in izvedel The Vampyre of Time and Memory.

Hommeu ob boku zelo suvereno stojijo kitarist Troy Van Leeuwen, basist Michael Shuman, klaviaturist Dean Fertita in bobnar Jon Theodore. V primerjavi z letom 2003, ko sta poleg Joshu pela še Nick Oliveri in (kot gost) Mark Lanegan, nam je bila tokrat v slabih stotih minutah servirana popolna rockerska lekcija, ki jo je v velikem slogu odpilotiral Homme sam. Kot najbolje zna. Suvereno, z ravno pravim odmerkom odnosa "briga me za vse", a vendar zavzeto, z mislijo na vsakega posameznika, ki je na ta večer prispeval k ekstatično-evforičnemu odzivu nabito polnih Križank.

Plošča ... Like Clockwork je drugačna, na njej so sodelovali z Markom Laneganom, (nekdanjim članom) Nickom Oliverijem, svoje pa so pridali še Elton John, Trent Reznor (Nine Inch Nails) in Alex Turner (Artcic Monkeys). In prav dobro se sliši, da je to nekaj povsem drugega kot je bila prejšnja plošča Era Vulgaris. Morda tudi zato, ker je Homme imel vmes bližnje srečanje s smrtjo, zaradi zapletov pri rutinski operaciji kolena. Padel je v dveletno depresijo in celo razmišljal, da bi opustil glasbo, rešila pa ga je, po njegovih besedah, transcendentalna meditacija. "Vedno sem si znal utreti pot iz težav. Ljudje se ponavadi potrudijo ubežati kaosu. Jaz pa sem se tokrat odločil iti naravnost tja, kjer je najbolj neprijetno," je povedal.

Queens of the Stone Age drvijo po ravno pravšnjem krogu pekla, stopicajo po robu in čeprav se zdijo na trenutke peklensko zlovešči, jim je treba priznati, da ostajajo prvenstvena rockovska velesila, ki nam daje vedeti, da rock preprosto ne more umreti. Tisti pod odrom norijo, na tribunah skačejo, manj srečni, zunaj za zidovi, pa plezajo po obzidju, da bi ujeli košček rockerske zgodovine v nastajanju. Queens of the Stone Age jo namreč pišejo z vsakim nastopom in vsakim albumom. Držimo pesti, da bo še dolgo tako.