Piše: Boštjan Tušek
Četrti koncert belega velikana soula Joea Cockerja se je pričel s projekcijo njegovega osebnega fotografskega albuma od začetkov do danes. Videli smo lahko, da je Joe v šestdesetih, tako kot večina, nosil dolge skodrane lase. Prvič pa se je dokazal, ko je zapel With A Little Help From My Friends na Woodstocku in celo avtorje pesmi Beatlese prepričal, da lahko kdo njihovo pesem priredi na boljši način kot pa je v originalu.
Publiko je ogrevala ameriška folk pevka Jonatha Brooke, ki je z akustično kitaro zapela nekaj pesmi in povedala, da je tudi ona velika Cockerjeva oboževalka. Kar so bili nedvomno tudi vsi ostali v dvorani, ki so komaj čakali, da gre z odra in ga prepusti zvezdi večera.
Najava g. Cockerja pa je bila kot najava boksarskih težkokategornikov v Las Vegasu: "And Now Ladies and Gentlemen - The One, The Only … " Zavesa je padla in Joe je pričel koncert s pesmijo Chain Of Fools, ki bila nekdaj velika uspešnica Arethe Franklin.
Resneje je publiko spravil v evforijo že s tretjo pesmijo, ko so vsi navdušeno skandirali že ob začetnem klavirskem uvodu za pesem When The Night Comes.
Nato je nanizal nekaj novejših priredb z zadnjega albuma Heart & Soul, One skupine U2, What's Goin' On Marvina Gayja, Summer in The City skupine The Lovin' Spoonful, Everybody Hurts skupine R.E.M. in I Put A Spell On You Screamin' Jayja Hawkinsa. Slednjo sta pred tem zelo uspešno predelala tudi Bryan Ferry in Marilyn Manson.
Seveda ni pozabil tudi lastnih klasik kot so Up Where We Belong, ki jo je v originalu pel z Jennifer Warnes (tokrat skupaj z izvrstno temnopolto spremljevalno vokalistko), N'Oubliez Jamais, ki jo je v ozadju pospremil video v katerem igra Catherine Deneuve. Sledila je še obvezna You Can Leave Your Hat On, ob kateri se je prav tako vrtela projekcija najbolj zanimivih odlomkov iz filma Devet tednov in pol, v katerem je ob tej pesmi striptiz zaplesala Kim Basinger. In prav zaradi antologijskih prizorov seksi Kim je pesem tudi postala sinonim in klasika za seksi slačenje po vsem svetu.
Za konec uradnega dela je prihranil funkoidno Unchain My Heart in With A Little Help From My Friends, ki jo je iz nedolžne pesmi Lennona in McCartneya spremenil v skoraj desetminutno soul sago.
Ko se je prvič vrnil, je zapel še Delta Lady, Cry Me a River in še eno pesem Beatlov She Came In Through The Bathroom Window.
Ko se je na koncu mnogim zdelo, da manjka še pika na i, pa je Joe samo ob spremljavi klavirja zapel še eno svojih najlepših balad You Are So Beautiful, ob kateri so se skupaj stisnila marsikatera zaljubljena srca.
Koncert se je zaključil kot odjavna špica v filmu ali kot kak glasbeni DVD, saj so se odvrteli napisi z imeni članov benda, režiser in ostala ekipa, ki je sodelovala pri projektu.
Joe je s svojim svojevrstnim glasom publiki dokazal, da še zdaleč ni za v staro šaro. Njegova spremljevalna skupina, ki je sestavljena iz samih vrhunskih glasbenikov, je tudi z nekaterimi improvizacijskimi vložki (izstopala sta saksofon in klavir) dokazala, da je pravšnja za spremljavo tako veličastnega glasu.
Podobno kot pri Marku Knopflerju smo bili deležni vrhunskega koncerta, ki spet ni bil tako scensko bogat, a je poslušalstvo zadovoljil s kvalitetno interpretacijo, vrhunskim muziciranjem in njegovim značilnim gestikuliranjem. Kajti nemirni duh mu enostavno ne da, da bi njegove roke mirovale, pa tudi če po zraku s prsti igra kitaro ali klavir. Joe je res samo eden!
Nekateri s(m)o pogrešili pesmi Don't You Love Me Anymore, Night Calls, Different Roads ali Could You Be Loved, a morda jih slišimo na katerem od njegovih naslednjih koncertov. Glede na njegovo dobro kondicijo se namreč ni za bati, da bo mož kmalu zapustil koncertne odre.
