Angelski Depeche Mode

Stadion za Bežigradom se je že od pete ure popoldan mrzlično polnil. Kako se tudi ne bi, saj so slovenski 'feni' Depeche Mode čakali četrt stoletja, da 'v živo' vidijo svoje heroje.

Placebo (na fotografiji pevec Brian Molko) so na oder stopili skoraj točno ob pol osmih in odigrali dobro uro dolg repertoar.

Kitarist Stefan Olsdal in Molko sta bila nekoč sošolca, skupino pa sta ustanovila leta 1994.

Publika je pridno polnila del pred odrom, kamor naj bi šlo okoli 2000 srečnežev. Kljub občutku, da bo prostor hitro poln, je bilo mogoče vanj priti tudi neposredno pred nastopom 'Depechovcev'. Po ocenah organizatorja se je koncerta udeležilo okoli 14 tisoč ljudi.

Placebo so predstavili pesmi z zadnjega albuma Meds, ki je izšel marca letos, zaigrali pa so tudi starejše uspešnice kot sta npr. Every You Every Me in The Bitter End.

Kot zanimivost velja omeniti, da so Placebo prijetno presenetili s priredbo pesmi Running Up That Hill, ki jo v originalu poje izvrstna britanska pevka in avtorica Kate Bush.

Med tujimi gosti so med publiko (poleg peščice Hrvatov) prevladovali Italijani. Eden od njih se je opravil v kralja - tako kot Dave v videospotu za pesem Enjoy The Silence.

Eden ličnejših in cenejših spominkov iz bogate ponudbe izdelkov pod znamko Depeche Mode. Cene pa so bile, milo rečeno - zasoljene ...

Končno! Na odru so se pojavili Dave Gahan, Martin L. Gore in Andrew Fletcher. Depeche Mode v Sloveniji! V mesu in krvi! Večer so četrt čez deveto otvorili s pesmijo A Pain That I'm Used To z najnovejšega albuma Playing The Angel.

Dave, ki je pred dobrim mesecem zbolel za laringitisom, (zaradi česar so morali nekaj koncertov odpovedati), je bil tokrat v dobri vokalni formi.

Z nove plošče so zaigrali še pesmi Suffer Well, Precious, John The Revelator in Nothing's Impossible.

Skupina je svetovno slavo dosegla z albumom Violator (1988), kako je igrati pred 80 tisočglavo množico pa so prvič skusili leta 1988, ko so igrali na znamenitem 101. koncertu v Rose Bowlu v Pasadeni. Ta posebni dogodek so tudi obeležili s filmom 101 in dvojnim albumom.

Glavni avtor skladb in tekstopisec Martin L. Gore je imel prvih nekaj pesmi na glavi črno perjanico, na ramah pa nekakšna črna krila iz perja. Pravi črni angel. Na koncertu je poskrbel za baladni del in zapel pesmi Home, It Doesn't Matter Two in Shake The Disease (slednjo zgolj ob spremljavi klavirja).

Večino koncerta je bilo moč na treh velikanskih premikajočih se zaslonih spremljati animacije, tematske projekcije in neposredne posnetke njihovih kamermanov, ki so ves čas neutrudno garali.

Andrew Fletcher, ki je pri skupini glavni finančnik, ni imel pretiranega dela, je pa zato vidno užival, poskakoval in ploskal.

Od starejših pesmi so publiko razveselili, ko so zaigrali A Question Of Time, Walking In My Shoes, Stripped, Behind The Wheel, World In My Eyes, In Your Room in I Feel You.

Največji odziv publike pa sta doživeli pesmi Personal Jesus in Enjoy The Silence, kjer Daveu skoraj ni bilo potrebno peti, saj je tisoči grl pesmi odpelo od začetka do konca.

Skupina vse koncerte snema, saj je bilo mogoče naročiti dvojni CD s posnetki, ki so jih naredili na ljubljanskem koncertu. Zamudniki pa se za omenjeni posnetek lahko pozanimajo na njihovi spletni strani.

Ko se je že zdelo, da je vsega konec, se je skupina vrnila na oder in publiki podarila dodatek. Zadnji dve pesmi sta bili Photographic (s prvega albuma Speak & Spell) ter obvezna Never Let Me Down Again. Slednja je tokrat zamenjala njihovo himno Everything Counts, ki je bila dolga leta njihov standardni zaključek koncertov.

Po uri in tričetrt so se Depeche Mode od navdušene publike poslovili. Ni pa bilo malo tistih, ki s(m)o si želeli, da bi koncert kar trajal in trajal ...