VIDEO: Iron Maiden: Gre za življenje, ljubezen, glasbo in za prekleto veliko piva!

Zanimivo je, da Iron Maiden pritegnejo tako stare, tiste, ki so jih poslušali že v osemdesetih in jih še vedno spremljajo in jim z veseljem pridejo vnovič prisluhnit, kot mlajše generacije, nekatere še krepko mladoletne, ki jih starši pripeljejo, jim kupijo majice, naglavne trakove, zastave, opremljeni pa so tudi s slušalkami, da ne bi njihova mlada ušesa utrpela morebitnih poškodb. Kar je tudi prav, sicer pa je bilo tokrat, morda tudi v luči nedavnih terorističnih napadov, varnost na visokem nivoju, saj so vsakega, ki je vstopil na prizorišče, temeljito pregledali, nekaterim celo odvzeli potencialno nevarne predmete, da bi zmanjšali možnost poškodovanja ali kakršnih koli podobnih sitnosti.

Vreme, ki je v popoldanskih urah malo kazalo zobe z nevihtnimi oblaki, se je proti večeru odločilo, da ne bo "štrajkalo", prvi prizor ob prihodu na prizorišče pa je bila nepopisna gneča na uradni prodajni točki, kjer je skupina prodajala svoj "merchandise" oz. izdelke povezane z njihovim imenom in predvsem njihovo maskoto Eddiejem, za katerega nekateri (malce v šali) trdijo, da je najbolj pomemben član skupine. Majice od 35 evrov naprej sicer še zdaleč niso poceni, a izgledalo je, da italijanska kupna moč ne pojenjuje, čeprav je morda res, da je bilo med nakupovalci manj Slovencev. Kar pa ni ustavilo Saše (Hellcats) in Karmen Klinc (Rock Partyzani), ki smo ju srečali in sta si obe privoščili majici, ki ju bosta spominjali na ta koncert. "To preprosto moraš imeti, čisto drugače je, če kupiš na koncertu in podpreš bend, kot prek spleta," sta se strinjali svetlolaski.

Okoli osme ure je najprej nastopila predskupina The Raven Age, soncu pa je počasi jemalo moč, tako da je bilo zadnje pol ure pred koncertom v ozračju, v katerem je vročina pojemala, že čutiti prijetno vznemirjenje, polno veselega pričakovanja. Za nekatere tisti" prvič", za druge pa koncert, ki ga je vedno vredno še enkrat slišati in doživeti.

Iron Maiden so si na zadnjem albumu The Book of Souls izbrali tematiko majevske kulture in v tem slogu je zgrajen tudi njihov vizualno impresivni koncertni oder. Za začetek so tako izvedli If Eternity Should Fail in Speed of Light, prvi dve pesmi z omenjene plošče, nato pa udarili s Children of the Damned, pesem Tears of a Clown je posvečena prehitremu odhodu Robina Williamsa s tega sveta, ki je tudi na novem albumu, prav tako The Red and the Black. Nato so postregli z zimzelenim hitom The Trooper, pri kateri se pevec Bruce Dickinson obleče v vojaka in maha z britansko zastavo. Sledila je še Powerslave ter spet novi Death or Glory ter naslovna The Book of Souls. Pri slednji je prvič na oder prišel tudi Eddie, kakih 2,5 metra visoka maskota, ki je nato lovil člane sem in tja, dokler ga ni ujel Dickinson in mu "izpulil srce", ki ga je nato vrgel med občinstvo. Vse za dober šov, v stripovskem slogu grozljivk.

Navdušenje je naraščalo, za konec uradnega dela pa so prihranili udarni trojček Hallowed Be Thy Name, himnično Fear of the Dark ter prastaro Iron Maiden. Pri slednji se je spet pojavila gigantska glava s torzom Eddieja, kot ga lahko občudujemo na naslovnici zadnjega albuma, na koncu pa mu glavo v ognjemetu "raznese".
 

V dodatku se je na desni strani odra pojavil gigantski "hudičevi kozel" s prekrižanimi rokami, kar je poleg peklensko rdeče barve reflektorjev primeren dodatek eni njihovih največjih uspešnic The Number of The Beast, ki je bila ena od bolje sprejetih pesmi večera. Dickinson si je vzel tudi nekaj časa in imel kratek, a aktualen govor. "Ni pomembno, kje greste na koncert Iron Maiden, kjer koli na svetu, ne glede od kod ste, katere barve kože, rase, spola, vseeno mi je, kaj ste jedli za zajtrk. Vem, da so vsi vznemirjeni ob strašnih dogodkih, ki se dogajajo v Nemčiji in Franciji, zares grozno. A odgovor je, da pridete na koncert kot je ta. Gre se za življenje, ljubezen, glasbo, za prekleto veliko piva in ne morete nas uničiti, kakršno koli sranje nam skušate narediti. Zakaj ne bi le uživali življenja, tukaj je, da ga živimo, ne gre za smrt. Prijatelji moji, mi smo krvni bratje," je napovedal pesem Blood Brothers. Kot zadnjo pesem pa so izvedli Wasted Years z albuma Somewhere in Time s konca osemdesetih.

Petnajst pesmi kultnega benda, ki po več kot štirih desetletjih delovanja vzdržuje svojo kontinuiteto, je večino navdušilo. Dejstvo je, da so močna ekipa, ki se ne uklanja. Glede na Dickinsonove zdravstvene teževe slabo leto nazaj (uspešno so mu zdravili raka na jeziku), je pravzaprav čudež, da lahko s skoraj nezmanjšano močjo poje in brez težav nadaljuje z napornimi urniki in turnejo. Morda ni več vokalno enak kot pred 20 ali 30 leti, a se trudi po najboljših močeh, kar mu gre ob "jaggerjevski" kondiciji zagotovo šteti samo v dobro. Večina pa mu oprosti tudi, da je njegov videz že nekaj časa prav nič metalski, saj ima kratke lase in raje kot jeans jakne in usnje nosi vojaške hlače in puloverje s kapuco.