INTERVJU: Sergej Ćetković: Ljubljenec ženskih src, ki na prvo mesto postavlja svojo družino

Sergej Ćetković se je rodil 8. marca 1967 v Podgorici. Prvič je nastopil že pri desetih letih na otroškem festivalu Naša radost v rojstnem kraju in osvojil drugo mesto. Obiskoval je nižjo in srednjo glasbeno šolo – oddelek za klavir, kjer je bil eden izmed najboljših učencev. Medtem ko je tam igral dela Bacha, Mozarta in Schuberta, pa je doma preigraval stvaritve Petra Gabriela, Beatlese in Joeja Cockerja. Njegova glasbena kariera se uradno začne leta 1989, ko pri komaj 13 letih starosti postane član skupine Vatrena srca. V njej igra klaviature in poje spremljevalne vokale. Njegov pevski razpon v celoti pride do izraza pet let kasneje, ko v skupini Amfiteatar, v kateri začne kot klaviaturist in pevec spremljevalnih vokalov, postane glavni pevec. Leta 1998 po razpadu skupine se odloči za samostojno kariero. Njegov prvi solo nastop je na letnem pop festivalu Sunčane Skale v Herceg Novem, kjer se predstavi s skladbo Bila si ruža. Leta 2000 izda svoj prvi CD z naslovom Kristina. Da bo ta – kljub za pop glasbo neidealnem času – postal veliki hit, je jasno že, ko s pesmijo Sati, dani, godine na festivalu Pjesma Mediterana še pred izidom albuma, požanje  aplavz občinstva in pozitivne reakcije kritikov. Poleg omenjene skladbe so na plošči svoje mesto našle tudi pesmi Zaustaviću vrijeme, Probudi me in Grad. Z njimi je Sergej predstavil svojo glasbeno formulo – novi pop zvok, s katerim je zadel v polno, saj so omenjeni singli to leto v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Makedoniji in Črni gori pristali na vseh top lestvicah in bili najbolj poslušani. Dve leti kasneje Ćetković izda drugi studijski album Budi mi voda, na katerem sta njegova velika hita Postojim i ja in Ne mogu da ti oprostim. Leta 2005 sledi album Kad ti zatreba, s katerim podre vse rekorde, tako po nakladi kot po poslušanosti. Pesmi Pogled u tami, Prokleta bila in Prsten na sto so se polni dve leti nahajale v samem vrhu vseh top lestvic v državah nekdanje Jugoslavije. Leta 2007 sledi album Pola mog svijeta, leta 2010 pa 2 minuta. Leta 2014 glasbenik sprejme povabilo Radiotelevizije Črne gore za predstavnika na izboru za pesem Evrovizije v Kopenhagnu. Čeprav je na stavnicah veljal za enega od favoritov in se je prebil do finala, pa je s skladbo Moj svijet med 37 državami pristal šele na 18. mestu. Boljši rezultat je dosegel spot za pesem, saj je bil na neformalnem izboru (med sodelujočimi) razglašen za najboljši evrovizijski spot leta 2014, na YouTubu pa je bil po ogledih na tretjem mestu. Pesem je Sergej uvrstil na svoj šesti album, ki ga je izdal lani, po njej pa ga je tudi poimenoval. Vsi do zdaj predstavljeni singli: evrovizijski Moj svijet, Korov, Zbog nas, Još volim te, Novembar, Ne živim ja in Zar je kraj so postali veliki hiti. Slednji denimo na YouTubu beleži že čez osem milijonov ogledov. Konec aprila je Sergej ploščo Moj svijet predstavil tudi pri nas v enem izmed ljubljanskih lokalov. V živo je ob klavirski spremljavi Predraga Martinjaka Peggyja tudi odpel nekaj skladb. Slišali smo njegov veliki hit Pogledi u tami, brez katerega po njegovih besedah ne mine skorajda nobena poroka v Srbiji in Črni gori, z novega albuma pa je zbranim predstavil skladbe Korov (v nekoliko drugačnem aranžmaju), Samo me zagrli in Zar je kraj. To je bila njegova prva promocija v Sloveniji, po uradnem delu pa si je vzel nekaj časa še za nas.  

Album sem pripravljal pet let. 2010 sem namreč izdal prejšnji CD z naslovom 2 minuta. Od takrat naprej smo sicer od časa do časa dali ven kakšen singel, samo zato, da sem publiki dal vedeti, da sem prisoten in da je nisem zapostavil. Pet let je dovolj dolgo obdobje, da se naredi nekaj pametnega. Premor je bil dovolj dolg, da sem o vsem razmislil in videl, ali je to to, kar si želim od svoje glasbe. Mislim, da sem to naredil, kakor je treba. Gre za šesti album po vrsti. Vedno se trudiš, da prekosiš samega sebe, da pa je ob tem dovolj drugačno, da se ne ponavljaš. Album bi opisal kot zreli in drugačni Sergej, a obenem isti stari z isto senzibilnostjo. Dovolj drugačen, a ne do neprepoznavnosti. Da občinstvo ob prvih taktih sliši, da sem to jaz, ob tem pa opazi razliko. Zelo zadovoljen in srečen sem, ker so odzivi občinstva zelo dobri. Po toliko časa se moraš pojaviti z nečim novim, svežim, malo drugačnim. Ni namreč lepo, če naletiš na komentarje občinstva tipa: "To smo pričakovali." ali "To smo slišali že 5.000-krat." Pesem Korov, ki je bila prvi singel, ali pa pesmi Zar je kraj in Novembar - vse so izhajale v tej smeri, da se opazi ta razlika v letih, glasbena zrelost in vse, kar ti prinese čas.

Kdo vse je sodeloval pri albumu?

Pri albumu so sodelovali Predrag Martinjak Peggy in Miroslav Lesić iz Zagreba in moja stara ekipa: Marko Milatović, Vladan Popović, Dragan Popović in Darko Dimitrov iz Skopja. Tako, da smo z vseh strani vnesli malo nove energije z novimi pesmimi in z novimi besedili.

Rad delam in iščem ljudi, ki so na isti valovni dolžini. Rad se šalim. Rad delam v sproščeni atmosferi. Če ta ni dobra, se težko zgodi kaj lepega. Sicer rad tudi eksperimentiram, a če sem iskren, raje ostajam v svojem varnem območju. Bojim se namreč, da korak naprej ne bo šel predaleč in se ne bom mogel več znajti. Spremljam trende, poslušam, kaj se dogaja in poslušam sebe. Gledam na to, da spreminjam sebe in da se nenehno nadgrajujem. Mislim, da sem s tem albumom to tudi dokazal.

Zakaj ste ploščo naslovili Moj svijet?

Predvsem zato, ker sem s pesmijo Moj svijet pred dvema letoma nastopil na Evroviziji. Pa tudi zato, ker se je moj svet v zadnjih petih letih povsem spremenil. Zgodilo se mi je veliko lepih stvari. Postal sem starš. Moj svet se mi je tako zdel neka zaokrožena zgodba. Rad imam, da imajo naslovi mojih albumov neko težo. Moj svet je svet glasbe, moj svet je lep, trudim se, da ga delam čim lepšega.

Album Moj svijet je bil najbolj prodajani album na Hrvaškem. Pričakujete, da bo po promociji tako tudi v Sloveniji?

Poleg tega, da je bil najbolj prodajan na Hrvaškem, je bil tudi eden od najbolj prodajanih v Črni gori in v Srbiji. V Sloveniji smo zdaj šele začeli. Bomo videli.

Kako vam je sicer všeč pri nas?

Ljubljana je prelepa. Cela Slovenija je čudovita, zelo me spominja na Črno goro. Tu imam zelo veliko prijateljev pa tudi sorodnikov. Moja teta živi v Ljubljani, tako da … Nisem pogosto tu, a zelo rad pridem tako v Ljubljano kot v terme, ki jih imate v Sloveniji zelo veliko.

Omenili ste že, da ste s pesmijo Moj svijet nastopili na Evroviziji. Kakšna je bila za vas ta izkušnja?

To je bila ena lepa izkušnja. Kot glasbenik, ki se ukvarja s tem poslom, sem hotel videti, kako to delajo drugi. Najbolj pomembno se mi je zdelo, da se pojavim s pesmijo, ki je bliže tebi, obenem pa je blizu tudi Evroviziji, saj izbor zahteva neke svoje, drugačne karakteristike, kar se tiče same pesmi. Vse skupaj moraš zapakirati v tri minute. Zelo sem vesel, da je po dveh letih ta pesem še vedno na mojem repertoarju. Vsi jo hočejo, poje se … Vesel sem, da nisem naredil nečesa, česar bi se danes sramoval.

Načrtujete tudi kakšen koncert pri nas?

Jaz sem eden od tistih, ki radi pripravijo stvari. Držim se mota: Počasi, a zanesljivo. Rad bi naredil koncert, ki se ga bodo oboževalci še dolgo spominjali. Veliko ponudb imam za nastope v klubih, a svoj prvi koncert v Sloveniji bi rad naredil z velikim orkestrom, kot to tudi sicer počnem, saj si želim, da bi me občinstvo doživelo na pravi način. Upam, da mi bo to uspelo do konca tega leta. Mogoče novembra ali decembra, ne vem še, želim pa si to narediti čim prej.

Ste ljubljenec ženskih src. Ste imeli kdaj zaradi tega kakšne težave?

Nisem. Moje občinstvo je čudovito. Od prvega dne s svojo publiko igram z odprtimi kartami. Imam čudovito ženo in čudoviti hčerki, za katere bi dal vse. Moje občinstvo se tega zaveda. Vedno smo samo na ravni spoštovanja in dobre glasbe.

Vam poklanjajo kakšna zanimiva darila?

Vedno je veliko plišastih živali, dobivam pa tudi razna dela pet, šestletnikov. V glavnem so to neke risbice. Zelo prisrčno in lepo. To je čar tega posla, ko ugotoviš, da te imajo ljudje radi in da si tu zaradi njih. Moraš pokazati, da si hvaležen vsem, da so ti dali prostor in te postavili tja, kjer si.

Letos mineva 30 let od vašega prvega nastopa na otroškem festivalu Naša radost. Kako se ga spominjate?

Zakaj ste me spomnili na to? (smeh) Trudim se, da ne razmišljam o svojih letih, čeprav sem letos na dan žena dopolnil 40 let. Zdaj pa ste me ubili (smeh). Nastopa se spominjam, kot da bi bil včeraj. Imel sem tremo. Festival je prenašala vsa Jugoslavija. Na zahtevo svojih staršev sem si moral zavezati metuljčka – takrat je bilo to moderno. Osvojil sem drugo mesto. Bil sem edini moški v zboru med 40 dekleti. Lahko si predstavljate, kako dobro sem se imel.

Imate tudi zdaj tremo?

Imam. To je nekaj, na kar človek ne more vplivati. Na to gledam s pozitivne strani – dokler imam tremo, vem, da mi je mar, da bo to tako, kot mora biti. A čim stopim na oder pred občinstvo, se začnem počutiti kot doma.

V nižji in srednji glasbeni šoli ste se učili igranja klavirja. Ste to želeli sami ali vas je k temu kdo nagovoril?

Na sprejemnem izpitu so vztrajali, da vpišem violino, saj sem pokazal, da imam dober posluh. A tega nisem hotel. Za vsako ceno sem želel klavir. Kdo ve - mogoče bi bil danes kak znan violinist. A klavir je moj življenjski spremljevalec, čeprav sem ga v zadnjih nekaj letih zaradi milijona drugih stvari zapostavil. Ob njem veliko časa preživim le, kadar pišem pesmi. Sicer pa sem končal srednjo glasbeno šolo in se vpisal na Akademijo. Še vedno sem študent Akademije. To mi je všeč, saj lahko rečem, da sem študent. To me dela mlajšega. (smeh)

Kateri glasbenik je imel na vas največji vpliv?

Odraščal sem ob povsem drugačni glasbi, kot jo danes poslušajo mladi. Mogoče niti nisem imel izbire, saj je imel moj starejši brat privilegij, da posluša tisto, kar se je njemu poslušalo. Imel sem srečo, da je poslušal dobro glasbo. Od tujih glasbenikov je v glavnem poslušal Stinga in Phila Collinsa, od naših pa Oliverja Dragojevića, Zdravka Čolića, Arsena Dedića in Zorana Predina. Na splošno imam rad dobro kvalitetno glasbo z besedili, ki te pripravijo, da razmišljaš o njih, in notami, ki morajo biti dobro vklopljene ...

Kaj zdaj poslušate?

Če mislite, da poslušam sebe, se zelo motite. Izogibam se poslušanju samega sebe – to počnem le, kadar delam na novem albumu. V glavnem poslušam radio in tisto, kar je aktualno. Zdaj malo poslušam CD, ki sta ga skupaj naredila Gibonni in Dragojević. Všeč mi je.

Bili ste član skupin Vatrena srca in Amfiteatar, potem pa ste se leta 1998 odločili za samostojno pot. Zakaj?

Bili smo mladi in nori. Bilo je lepo, dokler je trajalo. Vatrena srca je bil najmlajši bend v Črni gori, mogoče pa celo širše. Člani skupine smo imeli 12-13 let, ko smo začeli igrati na raznih kitariadah in odpirali razne manifestacije tega tipa. A čez čas je imel vsak svoje želje, kako bi naredil neko pesem. Ko vidiš, da nisi na isti valovni dolžini, je bolje, da se razideš. 1998 sem se odločil za samostojno pot. Začel sem na festivalih, ki so bili takrat edino mesto, kjer si lahko predstavil sebe in svojo glasbo. Leta 2000 sem izdal svoj prvi CD Kristina v najhujšem obdobju, ko pop glasbe sploh ni bilo. A uspelo se nam je prebiti čez to. Pop glasba se je potem vrnila, čeprav je zdaj spet na nizki stopnji, a upam, da bo prišel čas, ko bo spet tam, kjer si zasluži biti.

Ne, tega nikoli nisem obžaloval. Enostavno moraš imeti rad tisto, kar počneš in jaz sem srečen, da počnem to, kar imam rad.

Od kod črpate navdih za svoje pesmi?

Odvisno od situacije. Včasih dobro pesem napišem, kadar sem žalosten, včasih pa, kadar sem srečen. Vedno navdih najde mene, ne glede na to, kako sem sam trudim, da bi ga našel. Obstajajo sicer določeni sprožilci – ko prebereš neki članek v časopisih, pogledaš dober film, prebereš dobro knjigo, se pogovarjaš z dobrimi ljudmi … Velikokrat se mi tudi zgodi, da idejo za dobro pesem dobim pred spanjem, a sem preveč len, da bi jo zapisal, do jutra pa jo že pozabim. Čeprav sem prepričan, da si jo bom zapomnil do jutra. A imam neko svojo teorijo: da nič ni naključno, da se vse zgodi z razlogom in takrat, ko se mora zgoditi. Če bi napisal deset pesmi, ki jim ni usojeno, da se zgodijo zdaj, se bodo zgodile takrat, ko bo napočil čas zanje.

Kako napolnite baterije?

Vstavim kabel v vtičnico in … (smeh) Najbolje se baterije napolnijo, kadar si daleč od posla in od telefona, ki nam jemljeta veliko energije in nam narekujeta neki drugačen tempo življenja. Svoj prosti čas rad preživljam z družino in s prijatelji v sproščenem vzdušju: poslušamo glasbo, pijemo pivo, vino … in se šalimo.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Ponosen sem na to, da imam čudovito družino. Družina mi je vedno na prvem mestu. Pred kariero. Kariere nikoli ne bi postavil pred družino. Kadar imaš svoje mirno pristanišče in kraj, na katerem boš našel podporo v vsakem pomenu te besede in toplino svojega doma, tega ne more nič nadomestiti. Kariere trajajo določeno obdobje. Ne glede na to, da se trudim, da bi moja kariera trajala čim dlje, da bi jo delal čim bolj častno, pošteno in kvalitetno, je vseeno družina še vedno na prvem mestu.

Z ženo Kristino imate dve hčerki Lolo in Milo. Imata tudi one talent za glasbo?

Mogoče ga ima malo več mlajša, a nisem eden od tistih staršev, ki bi za vsako ceno preko svojega otroka delal nekaj, kar njemu ni uspelo v življenju. Puščam, da sami odkrivata, s čim se ukvarjam. Ne obremenjujem jih s svojim delom. Poslušata, kar si želita. V glavnem so to neke otroške pesmi in upam, da bodo čim dlje v tem 'filmu', da ne bodo vključene v vse to, kar se dogaja na internetu in v medijih.

Če bi se odločili iti po vaši poti, bi ju pri tem podprli?

Seveda. Podpiral ju bom pri vsem, za kar se bosta odločili v življenju.

Ste strog oče?

Nisem strog, se pa trudim, da ju naučim stvari, ki so jih mene moji starši. Najbolj pomembno je spoštovanje do staršev. Pomembno je, da spoštujeta starše, sebe in ljudi okoli sebe. Brez tega to ni to. Trudim se. Včasih odigram neko strogost, a se to konča s smehom, ker je z njima to enostavno nemogoče. "Haha, tata je strog."

Potem je mama tista ta stroga?

Mama je malo strožja. Vedno mora biti en. Tako je bilo tudi pri mojih starših. Tata ni bil strog, mama je bila vedno strožja.

Bi v življenju naredili kaj drugače, če bi lahko?

Ne.

Kakšni so še vaši načrti za prihodnost?

Kot sem že rekel – stvari rad delam počasi in preudarno. Moje ambicije niso tako hitre in tako velike, da bi želel narediti vse za vsako ceno. Vedno puščam glasbi, da opravi svoj del posla, jaz pa spremljam njeno pot. Tokrat me je ta pripeljala v Ljubljano. Moji načrti za prihodnost so, da bi ljudje uživali v dobri glasbi, da spoznajo Črnogorca, ki se ukvarja s svojim poslom – eno lepo glasbo – in da jo predstavim na najboljši možni način skozi koncert, ki se bo zgodil konec tega leta.