Člani newyorške zasedbe Interpol so nekje izjavili, da nimajo ambicije postati kot U2, katerim so bili predskupina na njihovi z rekordi ovenčani turneji 360°. Želeti si kaj takega, bi bilo najmanj neskromno, če ne kar utopično. Če ne drugega, jim moramo priznati, da niso lažno skromni.
Bend, ki pravi, da ni na prvo žogo in da zahteva, da se mu poslušalstvo bolje posveti, je tokrat svojo magijo na pašo spustil v ljubljanskih Križankah, kjer se je vnovič, podobno kot na The National, zbrala "indie publika" in zbrana klientela.
Interpol so namreč vroča žemljica newyorške scene in čeprav jim mnogi pripisujejo depresivnost, pesimizem in črne misli, njihov koncert ne izgleda kot zamorjena črna maša, temveč kot energije poln zalogaj svežih pristopov k že večkrat slišani osnovi. In če Interpol mestoma delujejo kot Placebo ali Bauhaus brez šminke, potem s tem pokažejo zobe vsem tistim, ki trdijo, da so le kopija Joy Division, kar seveda ni res.
Da se izognejo efektu "deja-vuja" namreč pogumno napletajo svojo zgodbo, ki jo dopolnjujejo že od leta 1997. Slabih 15 let in štiri albume pozneje še vedno počnejo točno tisto, kar so vedno hoteli. Igrati tisto, kar hočejo, in pri tem uživati v medsebojni kemiji, ki se kaže tudi v minimalistično zasnovanemu odru, ki ponuja predvsem glasbo. Kar pomeni, da na njihovem koncertu govori predvsem glasba, malo manj pozornosti pa posvečajo vizualnim elementom. Osvetljava je dejansko še najbolj spomnila na že omenjene The National, z močnima stranskima reflektorjema z obeh strani. Na odru so dokaj mirni, za energične vložke pa poskrbi kitarist Daniel Kessler.
Bendu, ki meni, da ga Evropa bolj razume kot Amerika, se očitno ni treba zanašati na svojevrstne odrske prijeme, da bi občinstvo pripravil do evforije. Križanke so ob njihovem prihodu preprosto oživele in z njimi dihale slabih 90 minut, kolikor je trajal koncert.
Interpol imajo tisto "nekaj", zaradi česar postajajo kultni. Tako kot pesmi Say Hello to the Angels, Obstacle 1, Evil, The Heinrich Maneuver, Lights in tako naprej. Slednja, ki jo je opazil tudi David Lynch je bila nedvomno pesem večera, in dejstvo, da te opazi kultni režiser, kakršen je Lynch, nedvomno pomaga zgraditi določeno 'auro', ki pripomore k tvojemu kultnemu statusu. Ne glede na vse primerjave in namigovanja skupina Interpol svoje glasbe ne razume kot mračne in depresivne, saj v njej najde tisto lepoto, ki jo naredi za odtenek drugačno od drugih. In prav slednje so lahko občutili tudi obiskovalci tokratnega koncerta.
V vlogi predskupine se je predstavila sveža zasavska zasedba We Can't Sleep At Night, ki je predstavila svojo glasbeno vizijo, ki se napaja tako v indie rocku kot post punku, sem in tja pa jih zanese tudi v surf. Bend je izdal že dva albuma, ali so na pravi poti, da na rock prestol pridejo skozi velika vrata, pa bo pokazal čas.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.