V bistvu smo se samo malo naslonili na naslov. Idejo je dal naš basist Šoki, ki je med nastajanjem pesmi dejal: končno pesem o moji majici. In to je bilo to. Zadeva je takoj postala hit na koncertih, tako ko smo jo prvič zaigrali. Ker jo imajo oboževalci radi v živo, smo tak naredili tudi videospot. Naredil ga je Tomislav Fiket, legendarni underground guru, ki dela tudi majice z "zajebanimi" napisi, pa se nam je tako vse poklopilo.
So se iz Prljavega kazališta kaj oglasili, veste, kaj si o vaši "parodiji" misli Jasenko Houra?
Niso se javili. Ne poznamo se s fanti iz Kazališta, a verjamem, da razumejo dobro zafrkancijo. Vsaj upam, da jo.
Kakšna se vam na splošno zdi hrvaška rock scena, glede na močno dogajanje v 80-ih in 90-ih, kako se je po vašem vse skupaj preneslo v novo tisočletje? Se rockerski bendi dandanes družite, ste "partnerji v zločinu", skupaj žurirate ali je zdaj v glasbenem poslu vse bolj neoseben biznis, kjer "oddelate" svoje in greste potem lepo domov k svojim družinam?
Težko mi primerjati, a verjamem, da smo vsi, ki se ukvarjamo z domačim rockom po vplivom tistega, kar je bilo prej. To je normalno. Nobena glasba ne more funkcionirati brez konteksta. Name so precej vplivale zasedbe Azra, Kud Idijoti, Zabranjeno pušenje, Riblja Čorba, katerih pesmi sem pel in igral v tistih občutljivih mladostniških letih.
Z rock glasbo se ne začneš ukvarjati zaradi biznisa, razen če si neumen. Glasba je še naprej osebna stvar, sploh če si v skupini z drugimi ljudmi, od katerih imam vsak dobre in slabe dneve. Je pa tudi res, da se v prostem času zdaj manj družimo, ker imamo svoje družine, s tem pa pride tudi milijon drugih obveznosti.
Vi ste si v dvajset in več letih kariere ustvarili trdno bazo oboževalcev, menite, da je mladim bendom zdaj težje prodreti, se potrditi, ali po svoje tudi lažje, saj imajo internet, band campe, iTunes, Facebook, Spotify in podobne zadeve, kjer lahko promovirajo in delijo svojo glasbo potencialnim uporabnikom?
Mislim, da je trenutno precej lažje priti do opreme in kvalitetnih posnetkov. Vsak lahko doma posname zelo soliden demo posnetek. Če imaš dobro idejo, so ti vsa vrata odprta. A je zaradi tega konkurenca močnejša in kupna moč slabša. Klasična diskografija je umrla, kar niti ni tako slabo, ker je vsak malce pametnejši bend tudi lastnik master posnetkov. Odgovor je torej nekje v sredini. Prej ni bilo slabše, samo drugače. Precej drugače. Zdaj mora bend delati več za svojo promocijo, če želi rezultate.
To sem dojel pred nekaj tedni v Brežicah, kjer smo igrali v sklopu Pivskega festivala, pa sem imel možnost poskusiti nekaj teh malih "craft" piv. Morda celo preveč (smeh). Vsa so bila odlična. Mislim, da je zelo dobro, da se je ponudba razširila. Gre mi na živce, da ima vsa malo boljši bar vinsko listo, piva pa zgolj dve ali tri vrste. Menda nismo pivopivci gostje brez sloga. Na Hrvaškem se je situacija v zadnjih nekaj letih zelo popravila, vidim pa da je ponudba precej bolj pisana tudi v Sloveniji.
Vaš prvenec Džinovski ima že visoko ceno, seveda na vinilu, koliko ste jih natisnili, kje jo dobiti (razen pri preprodajalcih, ki zahtevajo 50 do 100€), razmišljate o ponatisu?
Nimam pojma, koliko je bilo natisnjenih. Slišali smo, da je bila to predzadnja plošča preden je Croatia Records obrat prodala Čehom. Zadnja je bila papežev govor v Zagrebu. Vem, da je cena visoka in dvomim, da jo bomo spet ponatisnili. Torej, če imate Džinovski na vinilu, ga hranite bolje kot ogrlico od svoje babice!
Kje vidite Hladno pivo čez 10 ali 20 let? Ali boste (kar se trajanja tiče) šli po poti Prljavog kazališta, Parnega valjka, Riblje čorbe, Rolling Stones ...? :)
Ni možnosti, da bomo igrali še deset let. A to sem rekel tudi pred desetimi leti ...
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.