Fotografije in tekst: Boštjan Tušek
Poglavje 1 - začetek šestdesetih. Te pričeske, ti čevlji in smokingi. Vse je na mestu, tudi gestikulacija in gibanje na odru. Najprej so zaigrali nekaj starejših pesmi: She Loves You, Ticket To Ride, Please Please Me, I Wanna Be Your Man, I Want To Hold Your Hand in Nowhere Man.
Bootleg George in John. Kvartet igra in deluje tako uigrano, da marsikdo niti opazil ni, da na odru niso resnični Beatlesi.
Bootleg Paul ni pozabil na pokanje smešnic med songi. Otroški nasmešek, nedolžni obraz - vse je naštudirano. Opaziti je bilo le eno in edino razliko - pravi Paul je v resnici levičar.
Poglavje 2 - sredina šestdesetih. Bootleg George je zapel prelepo pesem o "jokajoči" kitari While My Guitar Gently Weeps, kasneje pa še Here Comes The Sun.
V uniformah iz obdobja albuma Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band je John postregel z epsko simfonijo A Day In The Life.
Ringo je kljub temu, da je imel precej dela z miganjem z glavo in bobni, brez težav odpel With A Little Help From My Friends, s priredbo katere je nekaj let kasneje zaslovel Joe Cocker.
Iz srednjega obdobja so zapeli še Hello, Goodbye, All You Need Is Love, Magical Mystery Tour, Strawberry Fields Forever in All My Loving.
Odzivi na The Bootleg Beatles so še en dokaz, da je glasba Beatlesov večna. Noreli so tako tisti, ki so bili mladi v šestdesetih kot tudi najstnice, ki so za originalno skupno morda slišale šele pred nekaj leti.
Pri bolj zahtevnih pesmih je bend spremljal še trio na godalih, ki je menda vskočil v zadnjem trenutku in se je na koncert pripravil v pičlih dvajsetih minutah!
Poglavje 3 - konec šestdesetih. John ni mogel brez omembe Yoko, ki ji je svetoval, da naj počne karkoli, samo petju naj se izogiba. Iz zaključnega obdobja je zapel The Ballad of John & Yoko, Come Together in Revolution.
Paul je zgolj ob spremljavi kitare zapel enega njihovih največjih hitov, njegovo stvaritev - Yesterday. Že zdavnaj ponarodela pesem je med največkrat prirejenimi skladbami vseh časov.
Ko je Paul sedel za klavir in zapel Hey Jude, mu je na pomoč priskočil John, ki je s publiko v dvorani sočasno zapel "na na na na na na naaaa, na na na naaa, Hey Jude ..." Na koncertih se namreč malokrat zgodi, da občinstvo z iskricami v očeh na ves glas odpoje od prve do zadnje pesmi.
Publika skupine kar ni hotela spustiti z odra, zato so se vrnili in zaigrali še Let It Be, zaključili pa s staro rockersko himno Twist And Shout. Vljudni, kot znajo biti samo Britanci, pa se seveda niso pozabili od časa do časa tudi globoko prikloniti.
