FOTO: Yann Tiersen, glasbenik življenja

V Bretaniji rojeni Yann Tiersen, letnik 1970, velja za enega najbolj nadarjenih glasbenikov svoje generacije. Čeprav je klasično trenirani glasbenik, ga je že v mladosti zamikal rock in post punk, v tovrstni glasbi in samosvojem izrazu pa se je našel tudi zato, ker tudi njega prav nič ne zanimajo omejitve in pravila v glasbi. Med bende, ki so ga navdušili, pa je med drugim uvrstil Joy Division, Velvet Underground in The Stooges.

Tiersen je tako že kmalu začel igrati v mladostniških bendih in se s svojo nadarjenostjo uveljavil na lokani sceni. Prvi album La Valse des monstres je izdal leta 1995, nato še dva, leta 2001 pa ga je režiser Jean-Pierre Jeunet povabil k sodelovanju, da mu napiše glasbo za film Amelie. Tiersen je pobrskal po pesmih s prvih treh albumov, dodal dve novi in skupaj zbral "soundtrack", ki mu je spremenil življenje. Še danes ga nameč večina pozna prav po izvrstni glasbi iz kultnega filma, čeprav jo je že zdavnaj pospravil v predal. Kasneje je napisal še eno filmsko glasbo, in sicer za film Goodbye, Lenin!, a ga večina še vedno povezuje z Amelie.

In nekako s tem v mislih je bilo sestavljeno tudi občinstvo na tokratnem koncertu v Kinu Šiška. Že nekaj tednov vnaprej razprodan koncert je na plano zvabil privržence Amelie, saj je bilo teh v dvorani nedvomno več kot ljubiteljev njegovega zadnjega albuma Dust Lane, ki kaže precej drugačnega Tiersena. In ko je koncert razprodan (upajmo, da bo tako čim večkrat!), potem bodo morali organizatorji v prihodnje malce potuhtati in si nekako omisliti dodatno garderobo. Tokrat jih namreč ni bilo malo, ki so bentili, ker niso imeli kam z obleko, saj jim plaščev v prenatrpani in očitno premajhni garderobi osebje ni imelo več kam shraniti. A to je bil le manjši kiks, ki ni skazil splošnega vtisa koncerta, čeprav se to ni zgodilo prvič.

"Glasba in življenja sta ena in ista stvar," meni glasbenik, ki nam je v pogovoru zaupal, da mu je kljub osebnim izgubam (med ustvarjanjem plošče sta mu umrla mama in tesni prijatelj), uspelo narediti pozitivno in življenja polno ploščo. In res, album je nedvomno zelo bogat, s polnim zvokom, na njem se posveti tako piscu Henryju Millerju kot tudi Gainsbourgu, obenem pa obravnava bolečino izgube na tokratnem premiernem koncertu v Sloveniji.

Multiinstrumentalist, ki obvlada tako kitaro, violino, klarinet, ksilofon, harmoniko kot tudi elektroniko, je neobremenjeno in z veliko občutka pričaral svoj pogled na glasbo, ki se je dotaknil tistih, ki so do tega odprti. Kako uspešen je bil v tem, pričajo tudi fotografije občinstva, ki je med koncertom zasanjano mižalo in se skorajda meditativno prepuščalo glasbenim užitkom. Tiste, ki so pričakovali glasbo iz filma Amelie, pa je koncert najbrž pustil precej hladne. Tiersen je tudi z violinskimi soli in občasnim petjem prikazal, kako raznolik je njegov glasbeni razpon, po drugi strani pa je s skromnostjo potrdil svojo človeško plat. Genij kot je, zvezdniškega poziranja pač ne potrebuje.

Kot predskupina sta se predstavila nova heroja berlinske 'off scene' Lonski & Classen, ki jima je po videnem in slišanem najbližje kot alternativen kitarski pop v smeri zvoka skupin Radiohead in Sea and Cake.

Več o Tiersenu pa v intervjuju z njim, ki ga bomo objavili kmalu!