Pa smo jih spet dočakali. Skupina Whitesnake je tokrat k nam prišla v okviru turneje Forevermore ob bok istoimenskemu albumu, ki so ga izdali marca letos. Leta 2006 poleti so nastopili v Križankah, ga po besedah kitarista Douga Aldricha pošteno 'zažurali' in se nagledali lepih slovenskih deklet. Hardrockerska 'kompanija' na čelu z Davidom Coverdalom pa je bila kljub megli dobro razpoložena. Kako tudi ne bi bila, saj smo bili lahko po dolgem času spet priče polni veliki dvorani hale Tivoli.
Slovenci očitno "padamo" na izvajalce, ki so se nam s kakšnim hitom v spomin zapisali v osemdesetih ali devetdesetih. Dober primer za to je bil tudi lanski koncert Billyja Idola, kar pa ni nujno slabo, če radi podoživljamo, kar nam je bilo npr. všeč v mladih ali najstniških letih. Nostalgija? Morda. Kakor koli, skupina Whitesnake ima novo ploščo Forevermore, ki jo je posnela v zasedbi z ubijalsko ritem sekcijo, spodobnim kitarskim tandemom in norim, skoraj nadzemeljsko dobrim bobnarjem.
Odličen bend, ki gre dobro skupaj z glasom pevske legende, ki je pred skupino Whitesnake v sedemdesetih pela tudi pri Deep Purple. Coverdale je ohranil glas, o tem ni dvoma, njegovi kriki so mogočni, piskajoči, čeprav gre sem in tja tudi kaka nota po svoje. Bend je na oder prišel z 20-minutno zamudo, potem ko se je odvrtela kultna skladba My Generation zasedbe The Who. Coverdale pa je že na začetku nazdravil slovenskemu občinstvu, ki ga je pričakalo z velikim navdušenjem.
"Hvala za pet minut sonca, Slovenija! Potem pa spet ta je.... megla. Prepodimo jo!" je ob nazdravljanju s "takratkim" rohnel pevec. Nastop je bil dolg uro in petdeset minut, a z dobršno mero mašil. Ob pesmih z zadnjega albuma so npr. postregli s priredbo Rock Me Baby B.B. Kinga, kitarskim dvobojem Douga Aldricha in Reba Beacha, norim več kot 10-minutnim solom bobnarja Briana Tichyja in poskrbeli za predstavitev članov benda ob insertih znanih pesmi (Walk This Way, All Right Now, Another One Bites The Dust, Eye of the Tiger). Pravzaprav vse v redu, če po drugi strani zadeve ne bi delovale, kot da se s tem podaljšuje minutaža sicer običajne koncertne dolžine devetdesetih minut.
Po uri in dvajsetih minutah so slovenski "belokačni" oboževalci le dočakali tisto, kar je čakala večina. Pesem Is This Love je bila prva, ki je požela odobravanje praktično cele dvorane. Mogočna balada je pravzaprav tretjina trojčka, po katerem skupino svet najbolje pozna. Po Fool For Your Loving je sledil še največji hit Here I Go Again, ki ga je s Coverdalom zapela večina dvorane. Pevec je nato postregel z "a cappella" verzijo pesmi Soldier Of Fortune zasedbe Deep Purple, za konec pa so "užgali" še z epsko Still Of The Night.
"Tisočkrat hvala, Slovenija. Ostanite to, kar ste, in ne pustite se zastraševati," je ob koncu koncerta slovenskemu občinstvu dahnil Coverdale. Danes 60-letnik je pravzaprav zvest samemu sebi. Skupino je v zadnjem desetletju oživel, ker je to zares želel in okoli sebe zbral vrhunske glasbenike ter z njimi posnel nove albume. Se pravi, ko je bil prisoten tisti pravi občutek, je skupina delovala, ko se je zdelo, da je vse skupaj brez smisla, so pavzirali. Pošteno.
Ali je 60-letnik, ki bi rad izgledal kot 40-letnik, še vedno aktualen in še vedno "mokri sen" najstniških rockeric? Če sodimo po prvih vrstah v Tivoliju, lahko odgovorimo pritrdilno. Očitno določen del mlajših generacij na novo odkriva skupine, ki so bile na vrhuncu pred 20 ali 30 leti. Kar ni nujno slabo, saj je za samo popularnost posameznih glasbenih zvrsti in izvajalcev precej bolje, da ljudje hodijo poslušat bende, ki igrajo v živo in ne hodijo zgolj na partyje, kjer se vrti elektronska glasba, za katero sam izvajalec niti ni tako pomemben oz. v prvem planu.
Skupina Whitesnake je v Sloveniji hard rock institucija. Kadar pride, jo Slovenija sprejme z odprtimi rokami. Coverdale, ki niti v sanjah ni več tako dostopen svojim oboževalcem kot nekoč, ko se je tradicionalno družil z njimi po koncertih (sedaj gre iz hotela naravnost na oder, po koncertu pa po hitrem postopku nazaj v hotel), se bo sicer moral sprijazniti, da se stara, a dokler bo imel okoli sebe tako dober bend, kot ga ima sedaj (ki po potrebi vskoči tudi, če njemu zmanjka "štrika"), potem bo s skupino Whitesnake nadaljeval svoje poslanstvo. In četudi je konec osemdesetih zasovražil vso zvezdniško norijo, sedaj v svoji vlogi karizmatičnega frontmana več kot očitno uživa. Vse lepo in prav. A ob pogledu na druge v bendu, ki so občutno mlajši in so večinoma nastopili v "allstarkah", se človek vpraša, kakšni so to hardrockerji in kaj se je zgodilo z dobrimi starimi usnjenimi škornji?
KOMENTARJI (35)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.