FOTO in VIDEO: The Black Keys: nastop v slogu 'še en dan v pisarni'?

"Naučila sva se sprejemati kritike, soočenj pa se izogibava kot kuge," je nedavno izjavil Dan Auerbach, pevec, kitarist in avtor večine pesmi dvojca The Black Keys. Duo, ki ga tvori s Patrickom Carneyjem, je v dvanajstih letih izdal osem albumov, širše pa "eksplodiral" leta 2011 z izvrstno ploščo El Camino, ki ju je ustoličil tudi v glavah hipsterske mladine, ki ju je trumoma drla poslušat tudi na Jarun, kjer sta bila glavna na letošnjem drugem dnevu 9. festivala INmusic v Zagrebu.

Po popoldanskem uvodu z Gatuzo in poskočno lekcijo "ameriških Ircev" Flogging Molly, ki so dodobra razgibali vedno gostejšo festivalsko občinstvo, je World Stage ponudil še Diving for Sunken Treasure in multikulturni Bombino. Nekaj pred 21. uro pa so na glavni oder stopili Wolfmother, Avstralci, na katere je vpliv Led Zeppelin zelo očiten, saj v vokalni liniji ni težko zgrešiti barvo Roberta Planta ali tudi npr. precej mlajšega Jacka Whitea. Njihov nekoliko psihadelični zvok so izvrstno dopolnjevali s kitarami in občasno s hipnotičnimi vložki klaviatur. Wolfmother so izvrsten bend, ki ga je "požegnal" sam Thom Yorke iz Radiohead, tokrat pa se je zdelo oz. se je na koncu izkazalo, da so pravzaprav (vsja po glasbeni plati) ukradli šov zvezdam večera, čeprav se zdi, da Wolfmother niti nimajo ravno "headlinerskih" ambicij. A o tem kasneje.

Vmes je na skritem odru (Hidden stage) udaril N'Toko, ki ga je pričakalo precej polno prizorišče s številnimi Slovenci, hkrati pa je priznal, da takšne gneče ni vajen in da je bilo prvič, da so mu pred nastopom zapeli slovensko himno. Udaril je s pesmimi s plošč Mind Business in Parada ljubezni, ter nekaj starejšimi favoriti. Njegova značilna verbalna in tudi glasbena silovitost, na odru namreč sam skrbi za vse, je naletela na dober odziv, spet pa je dokazal, kako lahko z glasbenim minimalizmom doseže maksimalni učinek, ki jih seveda križa z izjemnimi besedili, pa naj gre za slovenščino ai angleščino.

Skok pod World Stage je ponudil Bombay Bicycle Club, zasedbo mladcev, v kateri nihče ni starejši od 24 let. S četrtim albumom So Long, See You Tomorrow, ki so ga izdali za založbo Island, so končno prodrli, na njem pa ponudili sofisticirane ritme ter indierockovske kitarske rife. V živo so sprva delovalo nekoliko zasanjano, nato pa se je nastop razvil v precej bolj udarno mešanico, kjer pridejo do izraza poskočne kitare in izvirni elektronski vložki.

A temperatura se je, tudi po trendu gibanja festivalske publike na prizorišču, približevala vrhuncu, saj so vsi drveli proti glavnemu odru, kjer je sledil nastop The Black Keys. Carney in Auerbach sta maja izdala osmi album Turn Blue, ki je v ZDA, Avstraliji in Kanadi posegel po samem vrhu lestvice albumov, drugod pa malce nižje. Z nekaj več elektronike ozaljšani izdelek je sicer tipičen Auerbachov album, sam pa je nedavno ugotovil, da "sta ali dovolj pametna ali dovolj neumna, da še vedno izdajata albume oz. pesmi, ki ji sicer nikoli ne bi vrteli na radiu". A The Black Keys seveda še kako vrtijo na radiu in tudi na glasbenih televizijah, vsaj od albuma Brothers in naslednika El Camino naprej. Kdo se ne spomni legendarnega plišastega dinozavra, ki šarmira seksi dekleta v bikinijih v videospotu Next Girl ali plesočega frajerja v Lonely Boy? A če je bilo ozvočenje pri Flogging Molly in Wolfmother ušesa parajoče, četudi ne popolno, se je pri zvezdah večera zgodilo nekaj čudnega. Jakost je neverjetno padla, zazdelo se nam je, kot da bi igrala "v omari", saj visokih tonov praktično ni bilo slišati, prav tako ne Auerbachove kitare. Vse skupaj je izpadlo kratkomalo čudno, v zraku pa je plavala nekakšna anemičnost benda, kot da si je na prosti dan vzel čas za vajo v garaži, a je v bistvu prišel na nastop na INmusic festival. Zvok je namreč deloval, kot da bi poslušali zvok odrskih monitorjev, ne pa velikega ozvočenja, kot se za bend takšnega formata več kot spodobi.

Kar je pravzaprav škoda. Po energiji in udarnosti so jih (četudi glasbeno dokaj drugačni) Wolfmother gladko povozili, a s pivom in drugimi opojnimi substancami podprte mladeži vse skupaj ni kaj dosti motilo in so vseeno noreli na Lonely Boy, Fever in druge uspešnice. Težko je sicer razpravljati o tem, kdo je kriv, kaj je bilo z zvokom in čemu taka mlačnost, najbrž pa je marsikdo od benda, ki je na svojem vrhuncu, pričakoval več oz. vse kaj drugega. Ali je šlo v tem primeru za nastop tipa "še en dan v pisarni", je težko reči, a se je bilo po videnem temu občutku zelo težko izogniti. Sicer primerjava ni ravno na mestu, a po Rolling Stones, Black Sabbath in Pearl Jam v preteklem tednu, so bili The Black Keys, ribarjenje v kalnem s čepki v ušesih vred.

Vsekakor si gre več obetati od finala s Pixies in MGMT, na "skritem" odru pa se bosta predstavili tudi slovenski zasedbi Your Gay Thoughts in The Canyon Observer. Utrinki drugega dne festivala v fotogaleriji!