Romana Krajnčan, ki s svojim glasom razveseljuje tako otroke kot odrasle, je po dobrih treh letih z novim albumom Manjka mi manjka, znova poskrbela za slednje. Besedila so delo priznane pesnice in pisateljice Bine Štampe Žmavc, producent, avtor in aranžer albuma pa je njen mož Lojze Kranjčan. V bistvu bi lahko rekli, da gre za nekakšen družinski projekt, saj je dve pesmi uglasbil in dodal aranžmaje njun sin Kristijan, ki je za to priložnost priletel iz Skopja, nato pa se vrača v Amsterdam, vlogo v istoimenskem muzikalu, s katerim bo promovirala svoj novi album, pa bo odigral mlajši sin Žigan. Eno pesem je sicer uglasbil violinist Miloš Simič, eno pa tudi Romana sama.

"Naši družini se to, da skupaj sodelujemo, zdi samo po sebi umevno, saj že, odkar smo skupaj, ustvarjamo drug z drugim, drug za drugega, se poslušamo in spodbujamo. Glasbo in umetnost mi živimo. Tako da je nam to nekaj čisto vsakdanjega. Na to, da je to ena velika prednost in sreča, me vedno spomnijo šele prijatelji," je 'družinskost' albuma pojasnila Romana.

Zgoščenka je polna slogovnih in žanrskih presenečenj. Po pevkinih besedah se skladbe uvrščajo v t. i. 'akustični pop art', s pridihom šansona, džeza in klasične glasbe. Za pokušino smo v živi izvedbi slišali štiri komade s ploščka: Manjka mi manjka, Ne dama, Le prijatelja in Šla bi.

"Presrečna sem, da je izdelek tako lep, tako za poslušati kot za pogledati. Nastajal je zelo dolgo. Zgodil se je zelo spontano. Verjetno mi je tudi zato tako prirasel k srcu in upam, da bodo to ljudje tudi začutili. Začelo se je tako, da me je poklicala Bina Štampe Žmavc. Dejala mi je, da je poslušala neki moj koncert, ko sem predstavljala svoj prejšnji album Vonj po ljubezni, in da je ob tem zelo uživala ter da če si koga želi, da bi pel njene pesmi, sem to jaz. Meni je bila to izredna pohvala in takrat se je v meni začel prebujati tisti črviček ter sem začela razmišljati o novi plošči. Sploh po tem, ko mi je poslala besedila. Ta je shranjevala zase. Kot mlada je bila namreč zelo dobra šansonjerka. V bistvu je te pesmi pisala zase. Imela jih je v predalu in jih ni dala nikomur. Zdaj jih je dala meni. Mogoče zato tako čutim te pesmi. Pesmi so zelo življenjske, zelo ženstvene in jih neizmerno čutim. Že ko sem jih brala, sem čutila, da je to to. Prav čakala sem take pesmi. Vse so bile fantastične. Toliko pesmi mi je poslala, da bi lahko iz njih naredila še en album. Izbrala sem tiste, ki so mi tisti trenutek 'sedle' na tisto, za kar sem živela, čutila oz. imela spomine. Kot mi je povedala, je zelo zadovoljna s skladbami. Prepustila mi je, da jih dam uglasbit, komur želim. Ko sem zraven povabila glasbenike, so bili takoj za. Prvič se mi je zgodilo, da uživam v čisto vsaki pesmi. V vsako lahko padem in jo vedno znova doživljam. Zdi se mi, da so to res pesmi, ki bi lahko postale zimzelene. Ko jih ponavljamo v muzikalu, se jih sploh ne naveličam. To pomeni, da je pesem res zelo dobra," nam je povedala Romana, ki obžaluje, da so časi takšni, da radijske postaje ne vrtijo takšnih skladb, saj bi, če bi katera izmed njih prišla v eter, zagotovo postala takšna, kot je danes Poletna noč. Tako zelo dobre so.

"Naredili smo jih s srcem, tudi ekipa je bila prava. Sem zrela gospa. Ne potrebujem projektov, zato da bi se nekaj dokazovala ali da bi bila na naslovnici. To mene ne zanima. Zanima me nekaj, v čemer bom jaz uživala, pa seveda tudi poslušalci. Neki presežek in mislim, da smo ga s tem naredili in da ga bo dala tudi predstava. Ko te pesmi vidiš s plesalci in skozi to zgodbo, ki se dogaja na odru, je to res presežek. Zdi se mi, da je uspelo še bolje, kot sem si sploh predstavljala, da bo. To je bil zelo pogumen korak v moji glasbeni karieri. Zdaj lahko že z gotovostjo rečem, da je bilo to nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Zelo se mi zdi, da sem se prav odločila in da je to stvar, ki sem jo čakala celo svoje življenje. Najprej so nastale pesmi na zgoščenki. Prvotna ideja je bila, da jih tako kot po navadi predstavimo na koncertu – a odkar sodelujem v muzikalu Ljubim te – spremeni se, kjer sem spet zacvetela kot ženska in se dokazala kot igralka in pevka, sem si želela narediti neki presežek. Mislim, da se tega na tak način ni lotil še nihče pri nas. Neizmerno sem srečna, da lahko pesmi predstavim skozi ples, zgodbo, humor, življenjske resnice. Je taka, da bo dvignila kocine. Mislim, da je to prava stvar in da bom s tem projektom res uživala. Scenarij zanj je napisal Gašper Tič, ki je tudi režiser predstave. On je imel najtežjo nalogo – iz vseh teh pesmi napisati neko zanimivo zgodbo. Mislim, da mu je to zelo dobro uspelo. Zgodba se dogaja na ulici, z uličnimi umetniki. Plešejo vrhunski plesalci, kot so Matevž Česen, Azra Selimanović, Sara Mlakar, Jure Gustinčar …Ti zares jemljejo dih. Ples sem malce zanemarila, potem ko se je Žigan začel ukvarjati z njim in sem hodila na tekmovanja, pa sem spet 'padla' noter," nam je o predstavi, ki bo kmalu doživela premierno uprizoritev, povedala Romana, na naše vprašanje o tem, kaj je tisto, kar ji manjka v življenju, pa odgovorila: "Vsi govorimo, da nam nič ne manjka. Navzven nobenemu nič ne manjka, če pa pogledaš globoko v sebe in prisluhneš svojemu notranjemu jazu, pa vidiš marsikaj. Veliko je potrebno delati na sebi, imeti veliko energije in biti iskren do sebe, da lahko živiš tako, da misliš, da ti nič ne manjka."