Radiohead so bili kot vrhunec kataklizme, ki ga je dobro uro pred tem v Italiji napovedalo vreme. Neusmiljena nevihta z močnim nalivom je bila kot nalašč za večer apokaliptičnega filozofskega rocka, kot ga ustvarjajo Thom Yorke in njegova druščina. A nebo je sodelovalo z občinstvom, ki ga je bilo po ohlapni oceni morda tam med osem in deset tisoč. A ne dež ne omenjeno dejstvo, da bi koncert morda bolje "sedel" v kakšno dvorano, ni skazilo odkritega navdušenja, ki ga zna pričarati vedno razpoložena italijanska publika.
Po zanimivi uverturi z zasedbo Caribou se je že zdelo, da zatišje po nevihti ne bo trajajo, saj so se pol ure pred začetkom Radiohead oblaki spet malce zjokali, a zgolj za vzorec in kake četrt ure. Osemnajst LCD zaslonov je oživelo, na oder pa je stopil antijunak britanskega intelektualnega rocka Thom Yorke. Šok za ušesa je bil takojšen, ko so udarili s pesmijo Lotus Flower z zadnjega albuma The King Of Limbs. In njihove muzike vajenemu ušesu je bilo kmalu jasno, da bend, ki sicer razlaga, da jim turneje in koncerti ne dišijo preveč, v živo zveni precej bolje, udarneje in predvsem dokaj drugače kot na ploščah.
Pozorno, skorajda v transu, pa so koncert spremljali tudi njihovi privrženci, ki so po prestavljenem julijskem koncertu upali, da tokrat ne bo povodnji. In je tudi ni bilo, nebo se je vidno zjasnilo in tako zdržalo do konca koncerta. A vibracije, ki jih je oddajala skupina na odru, so se nesramno dobro zlivale s premočeno jesensko nočjo v Vili Manin. Glasbo Radiohead je težko opisati. In če so prvi del koncerta, ko so "šopali" komade z novejših plošč, prikazali udarnost in zvočno sliko, ki prepriča vsakogar, ki kaj da na kakovostno godbo, so v drugem delu dogodek nekoliko razvlekli.
Kdor je čakal na skladbe Creep, Karma Police ali Just, se je uštel. Se pa zato ni uštel tisti, ki je čakal na Pyramid Song ali Paranoid Android. Slednja je bila, tudi če sodimo po vizualni eksploziji, nedvomen vrhunec koncerta in tudi eden bolj "pop" trenutkov večera. Krepki dve uri dolg koncert je tako po bobnečem prvem delu nekoliko stopil na zavoro v drugem delu, ko sta sledila še dva dodatka. Morda za odtenek predolga predstava benda, ki je nekaj najboljšega, kar ima ponuditi britanska glasbena scena, je bila nekaj, kar mora v živo doživeti vsak pošten ljubitelj glasbe.
Radiohead so navidezno otopelost, depresijo in svetobolje izvrstno prelili v glasbo. Pa saj to že vemo. Toda izkušnja vsega tega, neoziraje na kakršne koli obrazce, hoja po začrtani poti in trmasto vztrajanje pri svojem, so v njihovem primeru vredni vse pozornosti. Ljudje so jih spremljali precej statično. Vse se je namreč dogajalo v glavah. In to glasba Radiohead tudi je. Hrana za možgane. Pa dober tek in še kdaj!
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.