FOTO: Z vsakim obiskom boljši – Nick Cave!

Po principu, kdor prej pride, ima boljši sedež na tribuni, se je razprodana ljubljanska hala Tivoli počasi polnila, vrsta ob vstopu pa je bila neobičajno dolga tudi zato, ker je osebje pri vsakemu posebej s čitalcem preverilo avtentičnost vstopnice, potem pa je sledil še pregled pri varnostniku. Naval na malo tivolsko dvorano je pri marsikom vzbudil vprašanje, ali ne bi morda Cave in druščina uspeli napolniti tudi velike dvorane, saj je bilo povpraševanje po vstopnicah v zadnjem tednu, dveh, neverjetno, nekateri pa so jih ponujali za naravnost astronomske vsote. Da o tujih obiskovalcih ne izgubljamo besed, saj najverjetneje niso bili v večini, a jih je bilo neobičajno veliko.

Po ogrevanju s pevko Shilpo Ray so parter in tribune dobivali končno (skoraj povsem) napolnjeno podobo. Kako lepo je videti, da se v Sloveniji še da razprodati koncert (ki pa ni Modrijani, Perpetuum Jazzile ali Jan Plestenjak!). Pravzaprav Nick Cave v Sloveniji uživa posebni kultni status. Njegovi koncerti so redno razprodani, pa naj pride solo, s svojo drugo zasedbo Grinderman ali s "slabimi semeni", tako kot tokrat. Začel je s pesmima We No Who U R in Jubilee Street z novega albuma, nato pa takoj ponudil udarno Tupelo in še večjo "klasiko" Red Right Hand. Sledile so morske deklice oz. Mermaids in seveda The Weeping Song, ki jo Cave zdaj zapoje sam, ne več v duetu z Blixo Bargeld, odkar ta že desetletje ni več član "slabih semen". Sledili so še stari favoriti From Her to Eternity, Into My Arms, The Mercy Seat in Stagger Lee ter konec uradnega dela z naslovno Push The Sky Away. V pričakovanem dodatku pa smo bili deležni kar štirih pesmi, čeprav je na prejšnjih koncertih igral le po tri, kar pomeni, da mu je Ljubljana z občinstvom vred res pri srcu. Čemu bi sicer zaigral pesem Stranger Than Kindness, ki je ni izvedel prav nikjer drugje? Za povrhu pa še udarni Deanno in Papa Won't Leave You, Henry. Po dveh urah je bila Cavova maša končana. Toda kakšna!

Kot je v enem od zadnjih intervjujev dejal njegov prijatelj Blixa, Cave "pripoveduje z glasbo, pesmimi in romani, ki jih piše", obenem pa "zna povezati aroganco z dobrim razpoloženjem". Da, Cave je poet, ki kot odrešenik večino koncerta prestoji na polički pod ograjo, da se nagiba nad prve vrste in jih "kuri", jim podaja svoje verze, misli, srečnežem in predvsem vreščečim srečnicam podaja roke in objeme in tako vzpostavlja tisti pristni stik, ki se ga mnogi, sploh po toliko desetletjih v glasbenem poslu, največkrat izogibajo. In če si Nick Cave, si poetično lahko privoščiš, da v besedilo spontano zimproviziraš "daj odloži že ta prekleti fotoaparat" ali "gledajo me skozi male ekrančke" ali pač navrže kakšno, ki zveni kot "Titovi totalitaristi" (čeprav gre za besedilo God is in the House), a tudi v tem je njegov genij. Po drugi strani pa je sposoben celotno dvorano utišati, da posluša njegovo šepetanje, potem ko v nekem drugem trenutku bend z izvrstnim Warrenom Ellisom in drugimi naravnost eksplodira in z neznosno glasnim zvočnim zidom skoraj hromi ušesne bobniče.

Da, koncert Nicka Cava je doživetje, morda celo prijetnejše kot tisto zasedbe Grinderman, kje je "spevno-hrupni" faktor morda bolj v ospredju kot sama melodičnost. A "slaba semena" na čelu s svojim poglavarjem se zdijo kot neverjetno uigran, izvedbeno genialen in izpovedno globok vodnjak, iz katerega neprestano "brbotajo" čudovite zgodbe in melodije, hkrati pa ponujajo tako največji grom kot tudi najnežnejše sončne žarke. In če si dovolimo širiti duhovno-čutna obzorja, potem je težko najti boljši način, kot je obisk koncerta Nicka Cava. Vedno in povsod ter vsakič znova. Vrhunska zvočna slika pa je bila samo še češnja na vrhu torte. Hvala, Nick – do naslednjič!