FOTO: Megadeth: ne 'sklofajte' se, da se vidimo tudi naslednjič!

Če je Dave Mustaine konec junija 2010 ob slovenski premieri Megadeth v ljubljanskem Kinu Šiška ob koncu izvrstnega koncerta zadovoljno dahnil "Hvala, vrnili se bomo!", je trajalo manj kot dve leti. In če kdo ni pričakoval, da bo tako dobro kot je bilo prvič, se je zmotil. Vnovič razprodano prizorišče so tokrat pred njimi ogrevali domači Negligence, ki so poleg Noctiferie eni perspektivnejših mladih upov v žanru metala.

Dave Mustaine je po plošči Endgame iz leta 2009, s katero je izpovedal svoje nezadovoljstvo nad potrošništvom, še z naslovnico pa pokazal, da smo ljudje večinoma ovce, ki se pustijo drugim vleči manipulirati. S trinajstega albuma TH1RT3EN, ki so ga izdali novembra lani pa so zaigrali zgolj štiri pesmi (Never Dead, Drugs, Guns & Money, Whose Life (Is It Anyways?) in Public Enemy No. 1. Se pravi, da je v tem času, ko ga ni bilo v Slovenijo postal sovražnik številka ena. Pa je res?

Mustaine je stare zamere, jezo, zagrenjenost in zasvojenosti že zdavnaj opustil in sedaj nastopa kot predan kristjan za v metalca netipično beli (angelski?) srajci in z belimi "švic" trakovi na rokah. Tokrat je na neverjetno vročem koncertu, ki je bil zagotovo tudi posledica izklopljene klime, bend prikazal sproščen nastop, saj so si zagotovo dobro zapomnili, kako navdušeno s(m)o jih Slovenci sprejeli leta 2010. Mustaine se še vedno rad skriva v svoji "čupi", medtem ko kitarist Chris Broderick z veseljem pozira fotografom in komunicira z razgretimi prvimi vrstami v občinstvu. Podobno dobro razpoložen je bil basist David Ellefson. Bobnar Shawn Drover pa je tisti, ki mora slediti brzostrelskim rifom izpod prstov Mustaina in Brodericka.

Hiti so se vrstili eden za drugim, od Hangar 18, Sweating Bullets do končnega vrhunca s Symphony of Destruction in Peace Sells. Pri slednjem se je za kako minuto na odru pojavila tudi njihova maskota z ovitkov albumov Vic Rattlehead. Bend je ves čas držal raven energije, ki jo je hkrati dobival nazaj iz razgrete publike, ki je med skoraj vsako pesmijo navdušeno skandirala "Megadeth, Megadeth", čeprav je bilo pri samem zaključku morda nekoliko manj bučno kot pred dvema letoma.

Enostaven oder z Mashallovimi ojačevalci in napisom Megadeth v ozadju je pozornost osredotočil na sam bend, ki je dal vse od sebe. Pravi "old school" večer, s prizoriščem, vročim kot v kotlu, norenjem in pivom se je zaokrožil po slabih stotih minutah, ko so odžagali še Holy Wars. Mustaine je med koncertom zamenjal okoli deset kitar, na koncu pa dejal, da naj se "občinstvo ne sklofa med seboj, da jih hoče videti tudi naslednjič". Prejšnjo obljubo so izpolnili v manj kot dveh letih. Koncert je bil, razen mestoma nekoliko slabše razumljivega vokala, vrhunski metal dogodek, kakršnih si lahko le še želimo. In kot so v mestu Megadeth, je dvorana polna in skandira "We want more!" Obkljukano.