Zadovoljivo polni stadion Ernst Happel je pretekli konec tedna dihal v slogu "beatlemanije", saj je tam v okviru turneje Out There koncertirala živa legenda, 71-letni Paul McCartney. Neponovljivi Macca se je po svojih močeh trudil govoriti celo malo po nemško, občinstvo pa skoraj tri ure zabaval večinoma s pesmimi iz repertoarja legendarnih Beatlov.
Dve uri in tričetrt je trajal koncert Paula McCartneyja, 71-letnika, ki je bil član nepozabne četverice iz Liverpoola. Menda je okoli 30 tisoč ljudi prišlo poslušat umetnika, ki je prednje razgrnil 38 pesmi, od tega kar 26 iz časov skupine The Beatles. Pol ure pred začetkom se je na prizorišču oz. na stranskih velikih LED-zaslonih začel vrteti predstavitveni film, pravzaprav kolaž fotografij iz Paulovega življenja, DJ pa je vrtel zanimiv venček Paulovih hitov, tako iz časov Beatlov, Wingsov kot tudi iz njegove samostojne kariere. Avditorij se je pridno polnil, seveda pa so najbolj na svoj račun prišli tisti, ki so si privoščili "golden circle" in so bili na stadionu dovolj zgodaj, da so koncert lahko spremljali iz prvih vrst.
Točno po pol ure, četrt čez 20. uro, pa je bil čas za veliki trenutek in na oder je v družbi svoje spremljevalne zasedbe zakorakal sir Paul McCartney. Začeli so s pesmijo Beatlov Eight Days A Week, nadaljevali pa z Junior's Farm njegove zasedbe Wings. V nadaljevanju so postregli s Paperback Writer, novo pesmijo My Valentine, ki jo je Paul posvetil svoji ženi Nancy Shevell, ob klavirju je zapel The Long and winding road (z albuma Let it be), nato pa še And I love her, Blackbird in Your Mother should know (vse pesmi Beatlov).
Nemogoče je zgrešiti, kako Macca (pe vedno) več kot vidno uživa na odru, naravnost ljubi, kar počne. In to dobro, kaj dobro, vrhunsko počne že več kot 50 let. Kilometrina šteje, a v njegovem primeru sploh ne deluje, da bi bilo vse skupaj zato, ker bi to moral početi, temveč nas čili 71-letnik prepriča, da smo se odločili prav, ko smo prišli na njegov koncert in da bo dal vse od sebe oz. vse, kar je v njegovi moči. In je tudi dal.
Druga polovica koncerta se je začela, ko smo zaslišali razigrani klavir intro pesmi Lady Madonna, ki sta mu sledili igrivi All Together Now in Lovely Rita (vse tri seveda od Beatlov), nato pa resnejša in bolj simfonična Eleanor Rigby, prvič v Avstriji je izvedel Being for the benefit of Mr. Kite, ki jo je napisal njegov (kot se je izrazil) "kumpel" John Lennon. Nato je ob ukuleleju zapel nekoliko hitrejšo verzijo Something (eno najlepših ljubezenskih pesmi Georgea Harrisona, ki jo je napisal za Beatle), tisti "manj poučeni" pa so končno prišli na vrsto ob Ob-La-Di, Ob-La-Da, poskočnici z "dvojnega belega" albuma Beatlov. Sledila je izvrstna Band on the run iz časov Wingsov, za zaključek uradnega dela pa še Back in the U.S.S.R., Let it be ter "bomba" večera Live and let die, pri kateri so zbrani avditorij dobesedno zažgali z ognjem, glasnimi petardami in raketami ob straneh odra. Zares veličasten prizor in veselje v očeh občinstva. Za konec uradnega dela pa seveda še največji hit v karieri Beatlov Hey Jude, ki se je končal ob družnem prepevanju "na na na na na na na ..."
V prvem dodatku so se na navdušenje Avstrijcev vrnili z britansko in avstrijsko zastavo in jim pomahali, nato pa zaigrali Day Tripper, Hi, Hi, Hi in I Saw Her Standing There. Sledil je še drugi dodatek, ki ga je Paul začel z akustično Yesterday, nato pa so "eksplodirali" v energično Helter Skelter ter za zaključek zaigrali še "trojček" z albuma Abbey Road, in sicer Golden Slumbers, Carry That Weight in The End. In potem je bil zares konec, po zaključnem ognjemetu, seveda.
Sam šov je pravzaprav po svoje minimalističen, čeprav smo lahko pri večini pesmi spremljali veličastne animacije na gigantskem zaslonu v ozadju, se Paul večinoma zadržuje ob svoji baskitari, občasno sede za klavir ali pa vzame v roke akustično kitaro ali ukulele. Priznati je treba, da je bila izkušnja pred leti, ko je nastopil na arenskem koncertu v Milanu, po vzdušju precej drugačna. Glasni in obnoreli Italijani so pač nekaj drugega kot zadržani Avstrijci, Slovaki, Slovenci in še kdo, ki so se zbrali tokrat na Dunaju. A sir Paul se je potrudil, celo več kot to. Njegov koncert je uživancija od začetka do konca. Očitno za tiste na odru kot tudi pod njim. Sploh, če človek pozna skoraj vse pesmi na pamet. In takih je bilo ta večer zelo veliko. Seveda so vmes tudi "firbci", ki bodo morda nekoč razlagali svojim otrokom, da so bili na koncertu Paula McCartneyja, ki je bil v slovitih The Beatles. A zdi se, da so pesmi Beatlov tako kot tudi Stonesov brezčasne. In da bodo živele naprej. A dokler je Macca v tako dobri formi, se ni za bati, da ga ne bi kdo, ki ga je zdaj zamudil in mu je žal, še kdaj ujel v živo. Njegovi koncerti pa postajajo vse bolj "ekskluziva", letos poleti je tako imel le tri koncerte v Evropi, in sicer v Varšavi, Veroni in na Dunaju. Kolikor mu pač ustreza.
Do 6. oktobra je v Kunsthaus Wien na Dunaju na ogled tudi razstava fotografij Linde McCartney, ki jo je Paul menda prišel na hitro obiskat 6. junija, ko so jo odprli. Razstavo smo si tudi ogledali, reportažo pa bomo objavili kmalu!
KOMENTARJI (13)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.