57-letni Adelmo Fornaciari, ki ga svet bolje pozna pod vzdevkom Zucchero, je tokrat poskusil nekaj popolnoma novega, saj ga je zamikala kubanska glasba. Po sodelovanju z vsemi mogočimi glasbeniki, od Pavarottija do Bona, Paula Younga, prek Erica Claptona, Joeja Cockerja, Eltona Johna, pa do Stinga, se je lani odločil in se prepustil vročim ritmom z drugega konca sveta, kar je zbral na novembra izdanem albumu La Sesión Cubana, ki ga je posnel v Havani. Ploščo je produciral Don Was (poznan tudi po sodelovanju z Rolling Stonesi), na njej pa je zbral svoje pesmi, zavite v kubanski melos, kot so Baila, Un Kilo, Così Celeste, Cuba Libre, Everybody’s got to learn sometime in L’Urlo. Na plošči se seveda ni mogel izogniti niti sloviti Guantanameri, ki jo je prepesnil v italijanščino, ter novima pesmima Love is all around ter Sabor a ti, plus priredbam Never is a moment, Nena, Pana in Ave Maria no morro. Slednja je duet v portugalščini z enim od eminentnejših pevcev brazilske muzike Djavanom.
"Moja glasba, kot jo vsi poznajo, prihaja iz bluesa, soula in gospela. Tokrat gre za latinske, kubanske, tex-mex zvoke, ritme ter ples, kar smo vse prelili v svojo mešanico," je novi album opisal Zucchero. Album so posneli dobesedno "v živo" v studiu, pri čemer so nekoliko dopustili pot tudi improvizaciji.
Da si Zucchero ne postavlja nobenih meja, je jasno tudi, ko ga človek vidi na odru. Tokrat je nastopil na domačih tleh, in sicer najprej na No Borders Music Festivalu v Trbižu, na majhnem trgu, nato pa še v idilični Villi Manin v Codroipu. Festival v Trbižu ima že bogato tradicijo, saj so na njem že nastopili izvajalci, kot so Youssou N’dour, Joss Stone, Jovanotti, R.E.M., Sinead O'Connor, Macy Gray, Lenny Kravitz, Gotan Project, Pat Metheny, Joe Satriani, Kasabian in drugi. V Trbižu se je "trg enotnosti" izkazal za primerno okolje za nekaj tisoč obiskovalcev, kje je do izraza prišla povezanost med 15-člansko zasedbo, ki je Zucchera spremljala na odru. Med njimi je tudi kitaristka Kat Dyson, poznana po sodelovanju s Princem.
Zucchero se na "domačem" terenu počuti temu primerno domače in če se je dalo v Trbižu priti do odra in na nekaj metrov opazovati ter uživati v izvrstni kubansko obarvani predstavi, je bilo v Codroipu okoli pet tisoč obiskovalcev, ki so sprva sedeli, a jih je glasba kmalu dvignila na noge in jih zazibala v poskočno poplesovanje. Glasbenik, katerega glas mestoma močno spominja na enega njegovih vzornikov, dobro desetletje starejšega Joeja Cockerja, je pesmi večinoma pel v italijanščini, nekaj tudi v angleščini, slogovno pa prehajal od poskočnih kubanskih ritmov, od slovite Guantanamere in do njegovih hitov Diamante, Il volo, Pronto, Diavolo in me. Spremljali so ga trije pihalci, trije tolkalci plus bobnar, tri seksi kubanske plesalke v tradicionalnih opravah, kitaristka Kat Dyson, basist, klaviaturist in še dva kitarista. Vrhunska zasedba je po uri in pol ter hudičevi maski glavnega protagonista (pri pesmi Diavolo in me) končala uradni del. A takoj je bil čas za vrnitev, bel klobuk in dodatek s Senza una donna (Without a Woman), brez Paula Younga in v italijanščini. Drugič se je vrnil z novim, še bolj pisanim klobukom in občinstvo ''razplesal'' s poskočno La Bambo. Dve uri, okoli 30 pesmi in na koncu bučna topovska salva iz velikanskega topa, ki so ga pripeljali na oder.
Vrhunski glasbenik z vrhunsko ekipo je tako s svojo kubansko izdajo poskrbel tako za živahne ritme kot za tiste bolj počasne, ki so zazibali zaljubljene parčke. Domače občinstvo mu dobesedno je iz rok, sicer pa je bilo poleg plesalk in živahnega pododrskega dogajanja moč videti tudi zanimive projekcije prek dveh stavb na trbiškem trgu. Zucchero je preprosto glasbenik in pol, njegovi koncerti so pravi praznik za ušesa tudi v kubanski izdaji, saj je na najboljši možni način pokazal, kako njegovo glasbeno ustvarjanje praktično ne pozna meja.
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.