Sea Star Festival, podkrepljen z znanjem ekipe festivala EXIT je mlajši, simpatičnejši brat kultnega festivala, ki je letos prvič potekal ob morju, par deset kilometrov od slovensko-hrvaške meje, v umaškem Stella Marisu. Po "ničtem" četrtovem dnevu, ko so ozračje sicer proti večeru še ne preveč poletnega okoliša ogrevali Kandžija i gole žene, Rambo Amadeus in Kawasaki 3P, so v petek nastopili tudi slovenski reperski trio Matter, pa srbski reperji Bad Copy, na glavnem odru pa Urban & 4, Dubioza Kolektiv in glavne oz. osrednje zvezde večera in celotnega festivala, britanska zasedba The Prodigy.
Po prav prijetno poskočnem ogrevanju z Dubioza Kolektivom, ki so v svoji najboljši maniri že takoj na začetku pozvali, da naj bodo vsi razigrani, da naj kadijo kaj opojnega in da lahko pozabijo na vse in se do konca znorijo, je njihova "hopa-cupa-ragga-repersko" ležerna, a večinoma zelo poskočna in nezateženo otipljiva godba delovala kot mojstrstvo ultimativnega festivalskega benda, ki je sposoben razplesati tudi od sonca ležerne turiste sredi žgočega sonca ob štirih ali petih popoldne. Seveda multi-etnična sedmerica ne potrebuje spodbude, saj njihova energija buhti iz vsakega člana posebej, zagotovo pa ob njihovem "našponanem" nastopu ne more nihče ostati hladen. Ali uživa in nori, kar mu dopušča telo, ali jih pač ne mara. Ob pogledu na žuriranje več kot 15-tisočglave množice je bil odgovor kot na dlani, med katere lahko štejemo večino prisotnih obiskovalcev. Dubioza so poleg standarnih uspešnic zaigrali tudi pesem Himna generacije, za katero bomo tudi mi pritaknili svoj lonček in vam videospot premierno predstavili 29. maja zvečer.
A vendar s(m)o vsi potihem pričakovali polnočni vrhunec letošnjega festivala. Trojico iz Essexa, Keitha Flinta, Maxima in Liama Howletta, na kratko – The Prodigy. Zasedba, ki obstaja že od leta 1990, je zobe zasadila že krepko proti tretjemu desetletju ustvarjanja. Pionirji "debelega beata", alternativnega plesnega techna, ki ga križajo z vsemi mogočimi crossover elementi, tudi punkovskim pristopom, je že od prvenca Experience (1992) zacementirana kot vrhunska plesna senzacija, predvsem z nastopi "v živo", kjer z njimi v norem plesu uživajo množice po vsem svetu. Sprva je z njimi plesal še Leeroy Thornhill, a jih je nato zapustil, sami pa so že s pesmimi s prvenca kot so Everybody in the Place (z skladbo so začeli tokratni nastop), Fire, Charly in Out of Space dokazali, da gre z njimi resno računati in da ni Howlett zaman dal skupini ime po analognem sintesazerju Moog Prodigy. Drugi album Music for the Jilted Generation (1994) jih je nadalje utrdil v iskanju eletronske popolnosti, vrhunec pa so najbrž dosegli z odličnim albumom Fat of the Land (1997), ko bo konec maja letos obeležil 20-letnico izida.
The Prodigy so v krču svojih rok in včasih odklopljenih možganov doživeli vzpone in padce, a je osnovna trojica vseeno prišla do kompromisa in soglasja, da so skupaj najmočnejši. Po kriznem albumu Always Outnumbered, Never Outgunned (2004) so si nato vzeli pet let odmora in leta 2009 izdali Invaders Must Die, marca 2015 pa še The Day Is My Enemy, njihov zaenkrat zadnji studijski album. Pri slednjem sta bila prvič aktivno udeležena pri nastajanju pesmi tudi Flint in Maxim, čeprav je prej to večinoma delal Howlett sam.
Možje v starosti od 45 do 50 let tako na odru v družbi bobnarja, kitrista in basista prikažejo karseda "naspidiran" šov, celo toliko, da nekatere pesmi skrajšajo na kakšno minuto in pol do dveh, da lahko brzijo naprej. Tako so naredili pri megahitu Breathe, kar so nadaljevali v Nasty in Omen. Seveda ni šlo brez Firestarterja, za katerega je sinonim Flintova štrleča pričeska, kar nekaj njegovih klonov pa smo opazili tudi pod odrom. The Day is my Enemy z zadnjega albuma je nasledila Roadblox ter vsem dobro poznana Voodoo People z drugega albuma, z Invaders Must Die pa istoimenska in Run With the Wolves. Seveda pa je bil po slabi uri uradnega dela nedvomni vrhunec Smack My Bitch Up, uvodna pesem s plošče Fat of The Land. V dodatku je ob Their Law v občinstvu zagorela bakla in pričel se je ples bojevnikov, klasika No Good (Start The Dance) in za konec še Take Me to the Hospital.
Takšno norijo, ki jo z neverjetnim zvočnim udarom debelih basov, noro igro odrskih luči, pomešanih s stroboskopom, uprizorijo The Prodigy je pravzaprav težko opisati. Vsak, ki je bil tam, je to lahko začutil, seveda pa je na vsakemu posamezniku, ali je bil zgolj pasivni opazovalec, ob strani lahkotno poplesujoč obiskovalec, ali na polno udeležen, podprt s parimi pivi (ali čim drugim) v "plesu bojevnikov", kot skupina imenuje svoje najbolj zagrizene oboževalce. Nastop The Prodigy je festival zagotovo primerno krstil, da lahko v prihodnjih letih pričakujemo še številna priznana imena glasbene scene.
Tisti najbolj vztrajni in predvsem ljubiteji elektronskih ritmov, so si na drugem odru lahko privoščili še odklop z Umekom in Markom Nastićem, sobotni večer pa je bil prav tako posebej vabljiv za vse tiste z okusom za elektronsko glasbo, saj sta se predstavili legendi plesnega podija Fat Boy Slim in Paul Kalkbrenner.
Utrinke iz norije v Umagu si oglejte v fotogaleriji in posnetkih!
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.