V Dublinu rojeni Dave King, ob katerem igra tudi njegova žena Bridget Regan, je v petnajstih letih napisal uspešno zgodbo s svojim bendom Flogging Molly, ki je sicer septet in bazira v Los Angelesu. Pet albumov veseljaškega irskega folk rocka pa je bilo dovolj, da je skupina, ki svoje vplive vleče od The Dubliners, The Pogues in celo Johnnyja Casha in The Clash, sedla v srca svojih privržencev.
Debitantski album Swagger iz leta 2000 je tako združil zvok Poguesov s poskočnostjo kakih Dropkick Murphys in postregel z njihovo tipično pesmijo Salty Dog. Čez dve leti so sledile Drunken Lullabies, "pijane uspavanke", naslov pa je že sam po sebi dovolj zgovoren. Za ploščo je neki kritik zapisal, da "ko jo boste slišali, si boste želeli, da ste Irec". Kar pomeni, da Flogging Molly svoje poslanstvo – irski melos, veselje do glasbe in piva, ki je zabeljeno z izdatno dozo zabave, a tudi teže – opravljajo več kot dobro.
Tretji album Within a Mile of Home (2004) so posvetili spominu pokojnemu Joeju Strummerju iz The Clash in "možu v črnem" Johnnyju Cashu. Na njem so predstavili bolj zrel in spoliran zvok, na njem pa je tudi pesem The Seven Deadly Sins. Plošča Float (2008) jih je predstavila s temnejše plati, celo politične, ter manj s poskočne in veseljaške. Pesem Float ostaja eden izmed favoritov, saj so jo kot zadnjo zaigrali tudi tokrat v Kinu Šiška. Na albumu pa je sicer zaslediti tudi neirske vplive, kot so Cash, Lennon in Motorhead. Speed of Darkness pa je peti in za zdaj najnovejši studijski album zasedbe, ki se je po dobrem letu spet vrnila v Ljubljano.
Njihov veseljaško-irski in pivsko-poskočni slog je takoj padel v srca žurersko razpoložene množice s pivom podžganih mladcev in mladenk. Bend, ki se je poimenoval po lokalnem baru Molly Malone’s, v katerem so začeli igrati, je takoj vzpostavil stik z občinstvom, ki ni skrivalo navdušenja. Skupina je vedno zavračala predalčkanje, saj raje svojo energijo prelivajo v izvirnost svojih pesmi, obenem pa tradicionalne keltske instrumente, kot so violina, mandolina in harmonika, združujejo z žaganjem kitar, udarno ritem sekcijo in tradicionalnim irskim melosom, glasbo, ki je Kinga prevzela v mladih letih.
"Nismo tradicionalna skupina. Seveda je tradicija na nas vplivala, a glasbi dodamo svojo noto in začimbe," sporoča King. V pesmih izražajo upor, boj, zgodovino in veselje. In ko bi kdo pomislil, da gre za princip "poskočnosti za vsako ceno", se je zmotil, saj Flogging Molly sporočajo, da njihove pesmi niso brez smisla in da njihova sporočila štejejo.
Nalezljiva privlačnost njihovih živih nastopov jih vodi od puba do puba, od kluba do kluba, od enega festivala do drugega. Od Amerike, Evrope pa vse do Japonske. In očitno so Flogging Molly tu, da ostanejo. Obstanek pa v njihovem primeru ni vprašljiv, vsaj dokler bo na svetu dovolj pivcev, ki so jim všeč irsko veseljaštvo in nalezljive poskočne himnične pesmi. Flogging Molly ponujajo prav to, Slovenci pa se kljub pregovorni zadržanosti očitno znajo sprostiti in se ob takih koncertih znebijo vseh frustracij in se znorijo do konca. Kar je tudi prav. "No, pa ste le dokazali, da če stopite skupaj, da se imate lahko j**eno dobro," je za konec izjavil King. S tem pa je zadel žebljico na glavico ure in tričetrt dolgega nastopa.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.