Potem ko sta v centru urbane kulture pevec Blixa Bargeld ter basist in producent Alexander Hacke že dvakrat gostovala s svojimi stranskimi projekti, so sedaj (končno) na svoj račun prišli spet prišli prvrženci njune matične skupine, kultne zasedbe Einstürzende Neubauten.
Že od leta 1980 njihova edinstvena glasba rohni, tolče, bobni in se giblje v eksperimentalni avantgardu, post-industialu, čeprav oznake v njihovem primeru niso niti potrebne niti vmesne. Novi, nedavno izdani, album Lament so posvetili 100. obletnici začetka prve svetovne vojne. Gre ze poseben projekt, ki ga bo skupaj pospremilo manj kot dvajset koncertov po Evropi, med njimi pa se je tokrat, po dobrih 20 letih, pri nas so že bili leta 1985 in 1993, spet znašla tudi Slovenija.
Njihova glasba tudi kar se instrumentov tiče, ostaja v mejah "naredi sam" eksperimentiranja, pa naj gre za čembalo iz bodeče žice, topovske tulce ali pač plastične cevi, povezane v nekakšne piščali. Blixa, ki je bil tudi dolgoletni kitarist pri Nicku Cavu v njegovih The Bad Seeds, je hkrati z Einstürzende Neubauten pisal povsem svojo zgodbo, zgodbo poslušljivega hrupa, ki je vplival na številne skupine in umetnike, od Tarantina do Depeche Mode.
Lament je dobrih 70 minut glasbe, posvečene izbruhu prve svetovne vojne. Premierno so album ga predvajali 8. novembra v belgijskem Diksmuidu, v njem pa pristop, ki je vezan na tradicijo avantgarde povezali s prvim globalnim dogodkom, ki je pretresel ves svet. Da so zadevo vzeli resno, priča tudi dejstvo, da je Blixa izvedel izčrpno raziskavo avdio posnetkov vojnih ujetnikov z vsega sveta, ki so nastali v letih 1914–16 in material iz vojnega muzeja v Dresdnu. Vse skupaj so navezali v dve najstarejši glasbeni obliki, in sicer žalostinko in motet.
Poleg zgodovinskih faktov, podprtih s prepričljivo zvočno kuliso so predstavili tudi dve pesmi Harlem Hell Fighters, prve afroameriške bojne enote, člani katere so se prvič skupaj borili v prvi svetovni vojni, ko so jih Američani kot okrepitve posodili Francozom. V dodatku pa še s čutno izvedbo Sag mir, wo die Blumen sind kot jo je nekoč pela edinstvena Marlene Dietrich.
"Najprej je treba narediti prostor, da lahko potem ustvariš nekaj novega," je povedal Bargeld, s čimer ima popolnoma prav, saj je dejstvo, da se po skoraj 35 letih dela noče ponavljati. Naj gre za delo s mojstroma kot sta Alva Noto in Teho Teardo, ali pač s svojo zasedbo, kateri pri vsakem albumu postavi jasen koncept. Okvir, ki ga določijo vsakič znova unikatni zvoki in instrumenti, ustvarjeni po načelu "naredi sam". Tokrat je celotno zvočno sliko poleg Bargelda, Alexandra Hackeja, tolkalca N.U. Unruha, bobnarja in tolkalca Rudolfa Moserja in kitarista Jochena Arbeita, dopolnil še godalni kvartet ter dodatni klaviaturist. Unikatna skupina, ki je vredna vsega posluha, saj so bili tokrat prisotni njihovi "verniki" iz vse Slovenije pa tudi iz okoliških držav, hkrati pa je bila to izkušnja, kakršni lahko prisluhne slehernik in se nauči novih razsežnosti zvoka in glasbe, ki presega zgolj poslušanje, saj meji na pravi dogodek, s poučno, tokrat zgodovinsko noto, da "vojna nikoli ne spi, samo premika se iz kraja v kraj". Edinstveno.
Utrinki v fotogaleriji in videu!
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.