FOTO in VIDEO: Kitarsko cepetanje z Bumblefootom, kitaristom GnR

Ron "Bumblefoot" Thal je v svet butnil vidneje "butnil" v zadnjih sedmih letih, ko sta skupaj z DJ Ashbo skušala v "novi" zasedbi Guns N' Roses (GnR) zapolniti kitarske čevlje, ki sta jih prej shodila Slash in Izzy, seveda še v časih originalne postave. Bumblefoot je sicer solo izdal devet plošč in en živi DVD, a zagotovo ga svet bolje pozna od leta 2008, ko je svoj kitarski delež prispeval pri dolgo zavlačevani plošči nove postave GnR, ki jo je Axl Rose poimenoval Chinese Democracy. Album sicer ni bil pretirano uspešen, a je po skoraj desetletni zamudi vendarle opomnil, da skupina še obstaja, čeprav ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Koncerti "novih" GnR so pravzaprav povsem korektni, zelo dolgi, marsikdaj pa se zavlečejo pozno v noč, ker Axl rad zamuja. A pustimo to, tokrat je Bumblefoot v okviru turneje po Evropi obiskal naše sosede, natančneje, rock klub Bluesiana, v avstrijskem Veldnu, ob Vrbskem jezeru.

Kitarist, ki slovi po svoji kitari z dvema vratovoma, je pred nastopom nezvezdniško prišel na oder, naredil tonski preizkus, uglasil kitaro, nato pa v družbi še enega kitarista, basista in bobnarja pričel svojo tokratno kitarsko lekcijo. Čeprav so bili mladci ob njem glasbeno povsem korektni, so delovali, da so kot naključno "nabrani", da ga spremljajo, saj je to koneckoncev Ronov šov, v katerem uživa, kar nam je jasno dal vedeti. Njegov iskrivi duh se je pokazal tako v govoričenju, zafrkavanju med pesmimi kot tudi v igranju, ko nam je večkrat postregel s svojimi virtuoznimi preigravanji in solažami, po drugi strani pa ga je "zaneslo" tudi v priredbe kot npr. slovita Come Together Beatlesov ali Bohemian Rhapsody, v kateri ni manjkalo simpatičnih napak in vokalnega manjka Freddieja Mercuryja, a je klub temu brez težav "dal v koš" Waynea in Gartha iz filma Wayne's World.

Preigral je tako temo iz Pink Pantherja in celo Goodbye Yellow Brick Road Eltona Johna. A očitno Bumblefoot ima nekaj, kar je všeč tudi Axlu Roseu. In če mora v GnR preigravati Slasha in Izzyja, potem si v solokarieri dovoli, da se spusti z vajeti ter igra po svojem okusu, trenutnem navdihu, povsem neobremenjeno. Kot nam je ponudil v tokratnem nastopu, ki glede na majhnost prizorišča pričara vzdušje dnevne sobe. Drži pa, da je bila izkušnja iz prvih vrst nekaj povsem drugega kot, če je človek poslušal kje bolj zadaj. Spredaj si bil lahko neposredno deležen njegovih kitarskih vragolij, hecnih dovtipov in gestikulacij, medtem ko je bil poseden občutek, če nisi bil pod odrom precej bolj medel. Vsekakor zanimiv nastop, ki je na mestih sicer mejil na zafrkancijo, v kateri je glavni akter v bistvu bolj užival kot obiskovalci. Videti nekoga, ki sicer na stadionih in v arenah preigrava Paradise City, Sweet Child O'Mine in druge hite, kako uživa v lastnem ustvarjalnem krču in na tak način, kot to omogoča Bluesiana, pa je zagotovo izkušnja, ki jo je vredno doživeti. Tisti, ki pa so prišli slišat zgolj pesmi GnR, pa je postregel s "karaoke" izvedbo pesmi Don't Cry s  pevcem iz občinstva, nato pa jim privoščil še Sweet Child O'Mine in Estranged.